Letošnji Tischlerjev pokal, ki ga podeljujejo po odličnih ocenah pri maturi, so prejeli na Slovenski gimnaziji kar trije: Daniel Stern, Benjamin Ressmann in Johanna Petjak. Johanna Petjak se tega še vedno ne more zavedati. »Seveda se pa zelo veselim, saj je to že nekaj posebnega in velika čast. Zame pa je tudi simbol za to, da je sedaj zares konec šole in se začenja novo poglavje.«

Da je 18-letnica letos prejela Tischlerjev pokal, se je morala tudi veliko učiti. Za matematiko, kot sama pravi, je investirala veliko več časa in energije kot za slovenščino ali nemščino. Že zgodaj se je začela z učenjem in si je sestavila načrt, po katerem se je učila. »Med učenjem pa je tudi zelo pomembno, da vmes človek malo počiva. Z očetom sem rada šla tekat, da ima glava spet prostor za nove stvari, prav tako je pomembno biti v stiku s prijatelji in se potapljati v drug svet«.

Johanna Petjak je doma v Grabalji vasi v bližini Klopinjskega jezera, v občini Škocjan. Čeprav so njeni starš odraščali v družinah, kjer skoraj vsi obvladajo slovenščino, ta jezik ni postal njen prvi, ampak drugi jezik. Doma s starši ne govori slovensko, a je bila slovenščina že vedno prisotna v njenem življenju. Že kot majhen otrok je začela poslušati in tako tudi govoriti slovensko. »Predvsem moj dedek je z mano govoril od vsega začetka slovensko, tako sem bila že od malih nog v stiku z jezikom.« Obiskovala je dvojezični vrtec ter dvojezično ljudsko šolo v Št. Primožu. Nato se je odločila za Slovensko gimnazijo v Celovcu, kjer se je še bolj intenzivno in aktivno učila slovenskega jezika. »Kot otrok so mi odrasli prebirali slovenske knjige. Sklanjatev in gramatiko sem intenzivno spoznala na gimnaziji. Na splošno se mi zdi, da je vsak jezik, ki ga znaš, zaklad. Predvsem v naših krajih pa je zelo koristno, če človek obvlada slovenščino.«

Na vprašanje, kaj je njen življenjski cilj, simpatična absolventka odgovori, da hoče biti srečna, saj je to najpomembnejša stvar v življenju. Ker to ni v vsakem trenutku mogoče, si tudi želi zadovoljstva v tem, kar dela in s čim se ukvarja. Želi si, da bi lahko uživala življenje z vsemi presenečenji. »Moj cilj in moja življenjska želja gresta pravzaprav z roko v roki – upam, da bom našla svojo pot, ki me bo osrečila in izpolnila. Kot stara babica bi rada zadovoljno pogledala nazaj na veliko različnih pustolovščin in čudovitih trenutkov.«

Velika želja letošnje dobitnice Tischlerjevega pokala je potovati in videti svet. Zato je s svojo družino trenutno tudi na počitniškem dopustu na španskem otoku. Tukaj počiva in dela »dejansko nič«. Avgusta pa jo še čaka počitniško delo na domači občini. Kakšna bo nadaljnja pot, ji še ni čisto jasno. Hoče pa na vsak način študirati … »nekaj v socialno smer«.

O vprašanju, za koga ali kaj je najbolj hvaležna, Johanna Petjak dlje časa razmišljuje in ugotovi, da obstaja ogromno veliko stvari, za katere je hvaležna. To vidi za nekaj zelo lepega. Najbolj hvaležna je Johanna Petjak za svojo družino, ki jo sestavljajo mama Sonja, oče Stefan ter brat Lukas. Družina jo podpira v vsem, ji pomaga in ji vedno stoji ob strani. Prav tako tudi njene prijateljice, ki imajo odprto uho in skrbijo za mnogo luštnih trenutkov v njenem življenju.