Peter Millonig je pred kratkim pri založbi Ognjišče izdal tretjo knjigo z naslovom Zasidran v veri. V treh knjigah Zasidran v veri se avtor ukvarja z vprašanjem, kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga. V vsaki knjigi je napisal 100 kratkih zgodb. Peter Millonig je koroški Slovenec, ki je kot pravnik in ekonomist deloval v dvanajstih državah in na dveh celinah, večino časa pa preživel v Evropi. V mladih letih je bil tudi publicist. Objavljal je v nemških in slovenskih časopisih, reportaže pa je pisal tudi za Nedeljo.

V literarne vode se je podal že v mladosti. Leta 2015 se je v njem čedalje bolj prebujala želja, da bi svojemu glavnopoklicnemu delu dodal še literarno noto. »To se je zgostilo v misli, da napišem meditacije in razmišljanja z duhovno vsebino,« pravi. Na začetku je mislil to storiti predvsem za lastno uporabo. Potem ko je besedila pokazal p. Miranu Špeliču, ki je dejal, da so njegova besedila prepričljiva zato, ker o duhovnosti govorijo z besednjakom, ki ni teološki, se je odločil, da jih ponudi tudi drugim. »Vseeno, ali so verni ali so postali neverni ali pa tudi nikdar niso imeli stika z vero«. S svojimi besedili se tako obrača na vse.

Besedila, ki jih je napisal, so kratka. Pravi: »Meni ni šlo za dolžino, ampak za globino. Zelo težko je nekaj napisati tudi samo na eni strani, če ni globine.« Knjige je izdajal v triletnih presledkih. Od prve do tretje knjige je tako minilo devet let. O svojem pisanju pravi: »Da v sebi začutiš neko privlačnost do neke teme, je treba zanjo prosti in se postaviti v neko duhovno stanje. Prositi je treba za navdih, da bi pisal z besedami, ki imajo neko frekvenco, da bi sporočale nekaj, s čimer se Bog strinja, in biti odprt za razne vidike in jih povezati v neko duhovno potrditev.«

Trilogija je zaključena, Petru Millonigu pa tem še ni zmanjkalo. Pisal bo naprej. Tudi v prihodnje se želi ukvarjati z duhovno prozo, vendar z novim težiščem. »Zaposluje me tema Jezusovega trpljenja v vseh pogledih. Kako je bilo mogoče, da so ga pognali v nepopisno trpljenje in na koncu pribili na križ. Iščem odgovor na delovanje hudega duha v svetu. Kako se proti njemu oborožiti?«

Knjige naj ne bi ostale samo v slovenskem jeziku. Peter Millonig jih želi ponuditi tudi v drugih jezikih. Vse tri knjige so bile posnete in bodo na voljo tudi v zvočnem zapisu.

Peter Millonig, ki sedaj živi na Floridi in nosi domovino, Koroško in Slovenijo, v srcu, si želi za slovenski narod več duhovne poglobitve in tudi več obračanja k Bogu, »da bo narod in bodo tudi posamezniki deležni božjega blagoslova«.

Vsem pa na pot daje še eno misel: »Včasih se sprašujemo, zakaj je nekaj bilo tako, kot je bilo, vendar ob poznejšem pogledu spoznamo, da je to moralo biti tako, kot je bilo. Dobro je, da je Bog režiser mojega življenja. Vse je moralo biti tako, kot je bilo.«

Da bi bilo mogoče to misel lažje razumeti, nas na tej poti spremlja 300 kratkih osebnih pričevanj avtorja Petra Milloniga. Posebna dragocenost knjig so fotografije avtorjeve lastne zakladnice, nastale na krajih, kjer je delal, živel in živi.

Črna ovca Skoraj vsaka skupina ljudi si izbere svojega slabiča. Nekoga, ki se zdi v njej najšibkejši. Ni nujno, da je, a ga kot takega postavi v središče pozornosti. Na njem najde sto in eno napako. Ne govori, kot bi si želela skupina. Drugače razmišlja. Ima vrednote, s katerimi se ne poistoveti. Zato povzroča nelagodje, slabo počutje, nemir. Naj slabič počne karkoli, da bi se uveljavil med svojimi, mu to ne uspe. Iskrenost je razumljena kot natolcevanje; želja po sprejetosti kot prikupovanje; poskus vrnitve časti in dobrega imena kot vsiljevanje. Človeku, ki nosi stigmo prislovične črne ovce, ni lahko. Ko bi se sam izločil iz skupine, da mu ne bi bilo treba trpeti, bi trpel zaradi slabe vesti, da je kriv razpada medčloveških odnosov. Ko bi ostal med volkovi in odpuščal, ker tudi on potrebuje odpuščanje, kalvarije ne bi bilo konec. Vedno bi ostala. Enkrat s temi bolečinami, drugič z drugimi. Koliko bolečin mora izobčenec pretrpeti, da je dovolj? Da lahko reče: vse sem poskusil, a za moje rablje ni pomoči. Ker bodo ostali to, kar so. Torej je prav, da se jim odpove. Vendar si človek, ki je ožigosan, tega odgovora ne more dati. Kajti vedno je upanje, da pride do čudežnega spreobrnjenja. Do tistega trenutka pa mora, s pomočjo Jezusa, prenašati svoj križ. Sicer lahko to počne sam zase, a nikoli tako, da bi odpisal skupnost, iz katere je izšel.

Dobesedno: Peter Millonig: Zasidran v veri

»Vsak človek je na začetku nepopisan list.«

»Najdragocenejše darilo, ki ga lahko pripravimo človeku, je, da mu odpustimo.«

»Brez tišine ne slišimo samega sebe.«

»Mati je ognjišče družine.«