Najprej je bila cerkev zgrajena kot romanska cerkev, okrog leta 1500 je iz nje nastala poznogotska cerkev z utrdbo, leta 1630 pa je bila cerkev povečana v baročnem slogu. Cerkev, kot jo poznamo danes, obstaja 400 let. Da je v preteklih stoletjih prišlo do povečanja cerkve, je zahteval čas, saj je primanjkovalo prostora za vedno več vernikov, ki so želeli priti v cerkev. Gradilo pa se je vedno v slogu, ki je odgovarjal takratnemu času.

Po 700 letih so bili na Djekšah spet zbrani verniki in obhajali »700-letnico naše cerkve«, kot je rekel provizor na Djekšah Gregory Uzodinma Ihezie. Praznovanje 700-letnice cerkve, ki je rasla in rasla, je navezal na Jezusovo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo …« (Mt 13,31). Poudaril je: »Praznujemo rast vere. Poklicani smo, da te rasti ne ustavimo, ampak da prispevamo svoj delež, tako kot so naredili naši predniki, da bi vera lahko nenehno rasla.«

700-letnico cerkve je slikovito opisal tudi farni asistent Franz Pipp. Spomnil je, kako je bil začuden, ko je v Italiji videl tisoč let staro oljko, ki je še vedno rodila sadove. Farni skupnosti na Djekšah je zaželel, da bi jih sadovi te cerkve povezali v živo skupnost, ki živijo sporočilo ljubezni in božjega usmiljenja v sedanjem času in tudi v prihodnosti.

V farnem listu je ob jubileju cerkve zapisal nekaj misli tudi nekdanji župnik na Djekšah Valentin Gotthardt. Takole piše:

»Obhajanje jubileja farne cerkve na Djekšah je vse pozornosti vredno. Ta cerkev na tem lepem kraju je daleč naokoli znana in pritegne vsako leto mnogo obiskoval- cev. Občudujejo, kaj so naši predniki zgradili tako visoko nad dolino. V teku več stoletij so iz bolj majhne stavbe izgrajevali mogočno cerkev z dvema stolpoma in obrambnim zidom. Tudi sedanja generacija je prispevala svoj delež: nova streha iz kamnitih ploščic na cerkvi in na obrambnem zidu bo nekaj sto let varovala, kar pokriva. Zakaj so se verniki na Djekšah poleti in pozimi tu zbirali, tako da so s svojimi čevlji globoko izdolbli marmornati prag pri vhodu? Zato, ker sta tu oltar in tabernakelj! Zato prihajamo tudi mi. Ker nas pri obhajanju sv. maše objame Očetova ljubezen in v tabernaklju noč in dan prebiva med nami naš Bog in naš Odrešenik Jezus Kristus. Tukaj se zavedamo, od kod prihajamo, zakaj živimo in kam gremo. »V nebesih sem doma!« Nam poje bl. škof Slomšek, ki je v tej cerkvi obhajal sv. mašo in birmoval. Njegova relikvija je v novem glavnem oltarju. Veselimo se, da prosi za nas.«