Nekateri ljudje glasbo izvajajo. Drugi jo živijo. Med slednje spada Veronika Stern iz Globasnice. Ko pripoveduje o svoji življenjski poti, hitro postane jasno, da glasba zanjo ni le petje ali zborovodstvo. Je jezik srca, način srečevanja z ljudmi in prostor, kjer se prepletajo družina, vera, slovenska beseda in skupnost.

Veronika Stern je odraščala kot ena izmed dvanajstih otrok. V veliki družini se človek zgodaj nauči poslušati druge, deliti in sprejemati različnosti. Prav tam so nastali tudi njeni prvi spomini na glasbo. »Glasbo sem začutila že zelo zgodaj. Skoraj bi rekla, da že v maminem telesu. Vedno sem jo doživljala kot nekaj lepega, pristnega in varnega,« pripoveduje. Doma je bilo petje samoumevnost. Del vsakdana. Del družinske povezanosti. »Naši glasovi so se zlili v eno harmonijo. To je bilo veselje naše bližine in enakosti. Ti trenutki so me oblikovali in mi pomagali postati to, kar sem danes.« Že kot petletna deklica je pela v otroškem zboru v Št. Lipšu. Kasneje so sledili šolski zbori, terceti, okteti, folklorne skupine, mladinske sestave, narodnozabavna glasba in številni cerkveni zbori.

Glasbena pot Veronike Stern je bogata in raznolika. Pela je v mnogih priznanih zasedbah, vodila otroške in mladinske zbore, sodelovala pri snemanjih zgoščenk in spremljala generacije otrok na njihovih prvih pevskih korakih. Danes je ljudskošolska učiteljica v Globasnici in tam vodi šolski pevski zbor. Letos so njeni pevci in pevke uspešno sodelovali na deželnem zborovskem petju in uspeli prav dober uspeh. »Vidim, da otroci sprejemajo moj način dela. Čeprav se zasedba ves čas menja, ker otroci odraščajo, se hitro navadijo. Veseli me, da jim lahko kaj predam.« Ob tem rada poudarja, da nikoli ni obiskovala glasbene šole in nima formalne izobrazbe za zborovodkinjo. »Sem samouk. Nimam diplom in tečajev. Toda glasbo čutim. Mislim, da ljudje to začutijo. Ni treba biti perfekten strokovnjak. Pomembno je, da delaš s srcem in da ostaneš avtentičen.« Veliko se je naučila tudi ob dolgoletnem zborovodji Ediju Oražeju, ki ga z velikim spoštovanjem omenja kot enega svojih pomembnih glasbenih mentorjev.

Poleg šolskega zbora ponovno vodi tudi cerkveni zbor v Globasnici. Po enoletni pavzi je prevzela njegovo vodstvo in danes z veseljem ugotavlja, da zbor živi. »Imamo 22 pevcev. Na to sem res ponosna. Vsi pridejo prostovoljno. Vsi radi pojejo. To je nekaj lepega.« Vsako sredo se zberejo na vajah. Pojejo pri bogoslužjih, praznikih, porokah, pogrebih in drugih pomembnih trenutkih župnijskega življenja. »Če zmanjka tenorjev, pojem tenor. Če je treba prirediti pesem, jo priredim. Z leti izgubiš strah.« Kljub številnim uspehom Veronika Stern ostaja skromna. »Zelo težko sprejemam pohvale. Veselim se jih, vendar jih nisem navajena. Sama sebe nikoli ne bi hvalila.« Morda je prav ta drža razlog, da jo ljudje spoštujejo. Tudi sama meni, da jo sprejemajo predvsem zato, ker vidijo, da dela iskreno. »Rada delam in rada dam. Veliko prostega časa vložim v stvari, ki jih počnem. Ne zato, da bi dobila priznanje, ampak ker verjamem, da je vredno.« Pomemben del njenega življenja je tudi slovenščina. Kot zavestna in dejavna Slovenka v Globasnici se zaveda pomena jezika, vendar nikoli ne gradi zidov. »Ponosna sem, da ljudje vedo, da sem zavedna Slovenka. Hkrati pa spoštujem vsakega človeka. To mi je zelo pomembno.« Tudi v cerkvi zagovarja ravnotežje in medsebojno spoštovanje. »Cerkev ni politika. Slovensko govoreči potrebujejo slovenske pesmi, nemško govoreči pa tudi nekaj nemških. Pri nas skušamo najti pravo mero. Nihče ne sme biti izključen.« Veronika Stern pogosto poudarja, da človeka do drugega ne pripeljejo velike besede, temveč človečnost. »Jezik me ne ovira. S spoštovanjem in odprtim srcem pridemo dlje.«

Podobno pomembna kot glasba ji je vera. Okoli vratu nosi zlat križ, ki ji ga je malo pred smrtjo podarila mama. »Za zadnji rojstni dan mi je rekla, da mi ga lahko podari, ker ve, da mi križ nekaj pomeni.« Ta križ zanjo ni dragocen samo zaradi spomina na mamo. »Pomeni mi predvsem zato, ker mi vera veliko pomeni.« V veliki družini so bili ljudje različni. Nekateri so bili veri bližje, drugi manj. Veronika Stern pa verjame, da Bog človeka vedno znova kliče. »Prepričana sem, da vsak na koncu najde svojo pot nazaj.« Nedelja brez maše si težko predstavlja. »Prav smešno se mi zdi, če v nedeljo nisem pri maši. To preprosto spada k mojemu življenju.« Ko jo vprašaš, kaj je glasba, odgovori preprosto: »Glasba pomaga graditi mostove.« Morda je prav v tem bistvo njenega življenja. Kot učiteljica, pevka, zborovodkinja, dejavna v politiki, verna žena in zavedna Slovenka gradi mostove med ljudmi.