To je bila generalka za odpovedano premiero. Kraj dogajanja je bil Center k&k v Št. Janžu, nastopali pa so člani igralske skupine Slovenskega prosvetnega društva Bilka v Bilčovsu. Bilo je v sredo, 11. 3., in doslej normalno življenje se je začelo občuteno ustavljati tudi na Koroškem. Koronavirus se je prek sosednje države Italije začel širiti v Avstrijo in Evropo.

Ana-Marija Ogris-Martič, Leonard Krušic, Niko Seher in Erik Selan so na črnem odru z mizo in stoli ustvarili nekaj slik, ki se ob pogledu nadaljnjega razvoja koronavrusa v Evropi, kažejo kot izredno preroške. Tu je sam nemir. Vsi hočejo še več. Kar je, je premalo, vse mora biti višje, boljše, glasneje in še nerazumljivejše. Tu gre za številko sedem, ki spominja na sedem dni v tednu. Besedilo se rima, igralka in igralci ga podajajo kot rep. In če kdo hoče, v teh sedmih dneh lahko vidi tudi stvarjenje. Besede »kar nam je zapovedal, prvi dan nismo storili,« pa domišljena vsemogočnost ljudi se tudi zasluti iz besed »vse grehe smo sami si odpustili«. V središču je samo še posameznik, drugače so vsi pozabljeni okrog njega. In vse se vrti vedno hitreje in še hitreje, dokler življenje ne spodrsne in se čisto tiho nekje pojavi vprašanje: »Kdaj ti bo uspelo, da vsaj malo živiš?« In odgovor na to vprašanje je brezupnost, brezizhodnost in glasen protest proti vprašanju: »Nočem več, ne morem več, to življenje mi ni več všeč.«

Na odru se pojavljajo slike kot fotografije. Za trenutek se življenje popolnoma ustavi kot na fotografiji, ki je ujela en sam trenutek. Toda nato se življenje nadaljuje. Polno manipulacije je, nihče ne opazi, kako zelo je »svet zmartran« in »kako zelo je sreča kot steklo, ki zlahka poči«.

V predstavi se pojavlja tudi umetnik, ki gleda svet drugače. Ne pusti se vkleščiti v nori ples, ki ne pozna zavor, temveč si zna življenje urediti tako, da še nekaj ostane tudi za življenje. Ne pleše, ne dela, ne poje, zato pa se zna razveseliti majhnih stvari, ki mu uspejo zato, ker se zna ustaviti in razmišljati. Tudi tako razmišlja: »Za pogum je potreben um.« Še najde v svetu drug svet. Ker se še more ustaviti. Vsi drugi pa drvijo in hitijo v neznano, vsi v isto smer z istimi mislimi in z željo biti v središču dogajanja, ostajajo pa brez vsakega zadovoljstva. Kaže, da jih nihče ne more ustaviti. Preslišijo tihe kritične glasove, da bi tako življenje potrebovalo korekturo.

Ples življenja je zgodba o manipulaciji z našo življenjsko in mentalno energijo. Štirje igralci preigravajo družbene norme, ki so popolnoma prilagojene ekstremni ideološki sliki, kjer se slabo opravičuje z nujo in vse kar ni nujno, logično, postane slabo. Kar je noro ,je pametno in, obratno, vsaka pamet je nujno – nora. V Plesu življenja nekateri liki neuspešno iščejo izstop iz prisilne igre nenehnega delovanja in dejanja, nenehnega poskusa spremembe in prilagajanja sveta ideološki predstavi, v kateri je vsak posameznik družbena funkcija, izstop iz igre, v kateri je človek prihodek, odhodek in prihranek, v kateri je vsaka misel ali pogovor – ustrahovanje. Izstop iz igre, v kateri denar postane meso, meso pa postane edina duša, ki jo človek še ima. To je igra, v kateri je celo smrt prepovedana.

In ko je igra po generalki končana, in predsednica Marija Weber napove, da zaradi koronavirusa odpade premiera, postane iz igre realnost. Namig v igri, da bi bilo treba življenje upočasniti in tako življenju omogočiti novo kakovost, se zgodi samo nekaj ur za tem. Življenje v Avstriji in Evropi se skoraj ustavi. In tako bo dobila premiera te igre, ko se bo življenje spet normaliziralo, popolnoma novo sporočilo. Ljudje si bodo premiero ogledali, ko so spoznali, da gre tudi s popolno upočasnitvijo.

Premiera te igre bo posebna zato, ker bo vse popolnoma drugače, kot je bilo na generalki. Ljudje si bodo ogledali igro z izkušnjo v trenutku popolnoma ustavljenega življenja.

Vincenc Gotthardt