Oseba v žarišču je Franc Jelen.

Na klopi pri mizi je nekaj knjig. Angel pozabe Maje Haderlap, dokumentacija o Peršmanu, biografija Slavka Avsenika, knjiga o 100. obletnici Bleda, Elvis Presley, nekaj drugih in trije prazni zvezki. Med njimi je stisnjen majhen lesen križec, ki so mu ga prinesli, ko so peli ob Florjanu. Te knjige so del odgovora na vprašanje, kdo je Franci Jelen iz Podkraja blizu Libuč.

Frizuro ima kot Elvis Presley, o Slavku Avseniku in njegovem ansamblu pa ve vsak pomemben podatek in je kot tak tudi sam knjiga – živa enciklopedija. Če začne govoriti o Avseniku in njegovem ansamblu, ga je težko ustaviti: »Celovec 1955. Helmut Hartman povabi Gorenjski kvartet, ki je predhodnik Ansambla bratov Avsenik, v studio slovenskega sporeda ORF v Celovcu in tam posnamejo tri skladbe: Na Golici, Spomin in Veter nosi pesem mojo. Iz Golice so naredili tako imenovani trompetni odmev. Ansambel bratov Avsenik je tu začel svojo pot v svet.« Na vrsti je že naslednja točka. »Leta 1954 prespi na Smrtnikovi domačiji v Kortah znani Avsenikov trobentač Franc Košir.« Avsenikov ansmbel in Franc Jelen – to je nekaj nerazdružljivega. Z očetom sta hodila na Avsenikove koncerte. Tako sta bila tudi na zadnjem koncertu Ansambla bratov Avsenik v ljubljanski hali Tivoli. Posebna točka v Avsenikovi enciklopediji je Franc Jelen sam. Svojo 40-letnico je praznoval pri Avseniku pri Jožovcu v Begunjah na Gorenjskem s svojimi gorenjskimi prijatelji, kjer ga je pozdravil tudi takratni blejski župan Janez Fajfar.

Glasba se pretaka v njegovih žilah, malo tudi nasprotna. Enkrat je v ospredju glasba Elvisa Presleyja, potem spet Avsenik, kakor pravi. Zakaj so ga začeli nazivati Elvis, je seveda druga zgodba. Za polnočni vložek je pripeljala velika limuzina, iz nje je stopil Franc Jelen, seveda s primerno frizuro, in od takrat mu pravijo Elvis. To frizuro nosi še danes, včasih si z roko odstrani lase izpred oči in ugotovi, da je Elvis Presley »King of Rock 'n' Roll«, Avsenik pa »kralj polke in valčka«. Franc Jelen v navezavi na to dodaja: »Elvisa je v meni vedno manj, Avsenika pa vedno več.« Ima veliko zbirko Avsenikovih plošč in zgoščenk. Pa obrnimo še en list v knjigi glasbenih spominov Franca Jelena. Ko je Avsenikov ansambel igral v Št. Andražu v Labotski dolini, so Franca povabili na oder. Vzel je mikrofon, zapel slovensko Avsenikovo pesem in bil deležen bučnega aplavza zbranih.

Ko je bil Franc Jelen star 10 let, je imel vneto možgansko mreno, zaradi česar je bil dva tedna v komi. Od takrat je njegovo zdravje načeto, v njegovem vsakdanjem življenju o tem priča nešteto zdravil, ki jih mora jemati dan za dnem. Ob tem pravi: »Tudi življenje jemeljem, kakor pride.«

Franc Jelen ima pogled kljub temu usmerjen tudi v narodno skupnost. Skrbi ga, ker postaja slovenski jezik na Koroškem vedno tišji, veseli pa ga, da ima dobre prijatelje, ki se vedno izkažejo. Enkrat je zamenjal potni list z očetovim, pa so »diplomacija in hitri avtomobili« stvar uredili. Pravočasno je mogel prestopiti mejo na poti k Slovencem na Madžarskem. Rad je na poti. Pozna kraje v nekdanji Jugoslaviji, bil pa je tudi na obisku v krajih, kamor je bil njegov oče deportiran kot dvomesečni otrok – Hesselberg, Frauenaurach, Eichstätt.

Na vprašanje, kaj bi storil, če bi bil deželni glavar, je odgovor jasen in hiter: »Vsepovsod, v bolnišnicah in na vseh javnih poslopjih naše dežele bi skrbel, da bi bila vidna slovenska beseda. Ampak jaz deželni glavar, kaj pa ti na misel pride?« In kaj si od funkcionarjev želi za narodno skupnost? »Naj storijo vse, da se bo narodna skupnost med seboj dobro razumela in da bomo simpatična skupnost, v kateri se vsi dobro počutijo,« odgovarja.

V veži njegove domačije sicer visi jelenova trofeja. Jelenu jo je poklonil Vladimir Smrtnik. Francu Jelenu je pomembno, da se zapiše, »kako zelo ta Smrtnikova družina na njega gleda«. Pa se vrnimo k trem praznim zvezkom na klopi za mizo. Morda bo Franc Jelen kdaj v ta zvezek napisal tudi to, da je bil na obisku v ameriškem mestu Kolorado. Tam ima bratranca, ki bi ga tako rad obiskal.

Vincenc Gotthardt