Janko Zerzer in Nužej Tolmaier sta imela pri svojem kulturnem delu desetletja dolgo usklajen korak, ki je poznal predvsem eno pot: vse za boljšo prihodnost slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Ob tem jima je bilo pomembno tudi to, da sta se dobro zavedala korenin narodne skupnosti, hkrati pa iskala primerna mesta, od koder je bilo mogoče poleteti višje in dalje. Spominska prireditev je bila lep dokaz za to njuno delo. Pred prireditvijo pa je bila spominska maša, ki jo je z mnogimi daroval v kapeli Slovenskega pastoralnega centra v Celovcu predsednik Krščanske kulturne zveze Janko Krištof. Tudi slovenska beseda in zakoreninjenost Janka Zerzerja in Nužeja Tolmaierja v veri in obhajanju bogoslužij sta bili zanju del kulturnega izročila. Pevsko je mašo oblikoval cerkveni zbor iz Sveč pod vodstvom Damiana Oitza.

Preprosta miza z belim prtom in na njej nagelj z rožmarinom ter fotografijama Janka Zerzerja in Nužeja Tolmaierja – vse to lepo decentno ob robu, vendar kljub temu v središču, je opozarjalo na dve pomembni osebnosti v načrtovanju in ustvarjanju novih pobud v kulturnem delu slovenske narodne skupnosti na Koroškem. V tandemu sta opravljala to delo in nazadnje je »njun cilj reševati in varovati naše korenine sedaj postal naša dolžnost« (Zdravko Inzko).

V glasbi (Gabriel Lipuš in Roman Pechmann ter Mešani pevski zbor Radiše), v fotografijah in govorih sopotnikov sta bila iz različnih zornih kotov osvetljena lika dveh osebnosti, ki sta zaznamovali kulturno sceno koroških Slovencev skozi skoraj pol stoletja. Povzemamo nekaj misli iz govorov, ki pričajo o vizionarnosti, pogumu za novo in čezmejno kulturno povezovanje.

Janko Krištof, predsednik Krščanske kulturne zveze

Janko Zerzer se nikoli ni postavljal v ospredje, rad pa je dajal na voljo svoje moči, svoje sposobnosti, svoj prosti čas in svoje znanje. Bil je intelektualec, ki ga je izkazovala velika ljubezen do tistega, kar je segalo najgloblje v njegovo otroštvo: do maternega jezika in domače kulture. Ljubil je slovenski jezik, ljubil je svoje domače narečje in bolelo ga je, da nazaduje število govorcev njegove materinščine.

Janko Zerzer je deloval v tandemu z Nužejem Tolmaierjem in bila sta močan tim, ker sta se perfektno dopolnjevala.

Janko Zerzer je deloval v tandemu z Nužejem Tolmaierjem in bila sta močan tim, ker sta se perfektno dopolnjevala. Nužej Tolmaier e bil terenski človek in operativec v pisarni, Janko Zerzer pa tisti, ki je zastopal KKZ na zunaj s svojimi odličnimi govori, številnimi članki in prispevki. Kar je predlagal eden, je drugi podprl, podpora je bila obojestranska in rezultati temu primerni.

Nužej Tolmaier je bil neverjetno daljnoviden in napreden ter spreten pri navezovanju stikov ter pri povezovanju ljudi in ustanov v prid celotni narodni skupnosti. Na prvem mestu je bilo zanj stalo delo z mladino. Njegova strast za razvoj kulturnega življenja in njegova neizmerna ljubezen do slovenske besede in kulture nam ohranjata neizbrisen spoštljiv spomin na velikana kulturnega dela na Koroškem.

Jožko Kert za Kulturno društvo Mohorjan na Prevaljah

Kolikokrat sta prihajala na Prevalje Janko Zerzer in Nužej Tolmaier. Janka je vodila med nas na naše odlične koncerte njegova velika ljubezen do glasbe, skupaj z Nužejem sta prihajala na mohorjanove prireditve, Janko tudi kot govornik na raznih slovesnostih – npr. marca 2014 ob 600. obletnici poslednjega ustoličevanja v slovenskem jeziku.

Nužej je prihajal med nas tudi kot urednik številnih izdaj del koroških oz. slovenskih skladateljev – Cigana, Miheliča, Kernjaka, Lajka Milisavljeviča, vašega odličnega Nageleta, prihajal je kot urednik številnih edicij rožanskih in ziljskih pesmi in zajetnih knjižnih izdaj – in še in še – vse do njegove zadnje izdaje Tiha zemlja. S temi izdajami je širil obzorja našim ljudem. Draga in spoštovana prijatelja Janka in Nužeja smemo za vse njuno pomembno in bogato delo imenovati za dva apostola, za dva misijonarja koroške kulture med Slovenci, doma, po vsem zamejstvu in zdomstvu.

Franca Padovan za Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici in Slovenska prosveta v Trstu

Zbrali smo se, da spregovorimo o dveh življenjih, ki sta nam pokazali, kaj pomeni služiti svojemu narodu ne z velikimi besedami, ampak z vsakodnevnim, potrpežljivim delom. Koliko poti sem prevozila med Gorico in Celovcem, koliko telefonskih klicev, pisem, sestankov. In na drugi strani linije sta bila vedno onadva Nužej in Janko. Dva različna značaja, eno isto srce.

Nužej in Janko sta bila različna in sta se čudovito dopolnjevala. Nužej, človek ljudskega izročila, topline, neposrednega stika z ljudmi. Janko, človek knjige, zgodovine, širine pogleda ...

Nužej in Janko sta bila različna in sta se čudovito dopolnjevala. Nužej, človek ljudskega izročila, topline, neposrednega stika z ljudmi. Janko, človek knjige, zgodovine, širine pogleda ... Oba sta imela eno skupno lastnost: nikoli nista delala zase: delala sta za skupnost. Zapuščata nam nalogo, da ne pozabimo, da smo en narod. Da povezava med Koroško in Primorsko ni samoumevna. Zanjo je treba delati vsak dan, kot sta delala onadva. Zahvaljujemo se življenju, da smo smeli hoditi del te poti z njima, da smo se učili od njiju, da smo bili sodelavci in predvsem prijatelji.

In danes, ko stojim pred vami kot Primorka, ki je leta povezovala Primorsko in Koroško, vam pravim: ta most je naša naloga.

Janez Stergar za Klub koroških Slovencev v Ljubljani

Oživljam spomine na moža, s katerima smo daljši ali krajši čas lahko doživljali resne, a tudi razveseljujoče dogodke šestih desetletij zgodovine koroških slovenskih rojakov. Sredi šestdesetih let je namreč Janko Zerzer kot mladi profesor celovške Slovenske gimnazije pričel tudi svojo pot vodilnega delovanja v različnih slovenskih združenjih in kulturno-političnih pobudah, Nužej Tolmaier pa je v Krščanski kulturni zvezi in Narodnem svetu koroških Slovencev pričel svojo neumorno in neustavljivo pot mreženja koroške slovenske »baze«, sam pa sem prav od jeseni 1966 kot popotnik po južnem Koroškem in pozneje kot poklicni raziskovalec neprekinjeno lahko spremljal uspehe in čeri pri njunem delovanju.

Ernesta Dejak Furlan in Sonja Žežlina, za Slavistično društvo Nova Gorica

Pisalo se je leto 2016, ko sva prišli za teden dni na izmenjavo na Koroško. Niti slutili nisva, kako močno bo ta teden preoblikoval najino poznavanje koroškega vprašanja. Vsak slovenist v času študija nekaj o tem sliši in o manjšini uči, a pravo vedenje, da samo izkušnja, ki se dotakne srca.

Gostovali sva na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru, kjer sva en teden v decembru spoznavali delo na dvojezični šoli. Ravnatelj Stefan Schellander naju je že prvi dan napotil na občni zbor Krščanske kulturne zveze. Popolnoma nevedni in kar malo zbegani sva se znašli v tej dvorani. Naključje, usoda ali Božja volja naju je posedla k Nužeju. V prijetnem klepetu smo preživeli večer, medve še vedno nevedni, tudi ne vedoč, s kom sva tako prijazno kramljali. Ravnatelj je zadovoljen ugotavljal: »No, našli sta najboljšega vodiča po Koroškem. Kar z njim se zmenita.« In sva se. Ko naju je naslednji dan popeljal po Celovcu, sva samo strmeli. Bilo je zanimivo, a najmočnejši vtis je na naju naredil prav Nužej: vsi so ga poznali, z vsemi je razpredal o vsem mogočem. Tako je bilo tudi vse naslednje dni, ko si je Nužej vzel čas in naju popeljal po svoji ljubi Koroški.

Zdravko Inzko za Narodni svet koroških Slovencev in SPD Kočna v Svečah

Nisem prvi, ki trdi, da je življenje kot knjiga. Vsak od nas piše svojo knjigo, svojo zgodbo, stran za stranjo. Tudi Nužej Tolmaier in Janko Zerzer. Vsak posebej!

A danes smo se zbrali, da se s ponosom in hvaležnostjo ozremo na njuno skupno knjigo, ki sta jo pisala v čudovitem, nerazdružljivem tandemu. Celotno svoje življenje sta kot soavtorja vnašala najlepše vrstice v to skupno knjigo ohranjanja slovenske identitete na Koroškem.

Njun skupni cilj je bil jasen – iztrgati pozabi vsako slovensko besedo, vsako pesem, vsak običaj in vsak delček naše zgodovine. Kar je bilo ogroženo, sta s svojim delom postavila na varno. Kar je ugašalo, sta skušala znova razpihati v močan kulturni ogenj.

Celotno svoje življenje sta kot soavtorja vnašala najlepše vrstice v to skupno knjigo ohranjanja slovenske identitete na Koroškem.

Čeprav sta njuni osebni knjigi življenja zdaj zaprti in njunih glasov ne slišimo več, se njuna skupna zgodba ni končala. Strani, ki sta jih napisala z ljubeznijo do domače zemlje in kulture, so danes trden temelj. Njun skupni cilj – reševati in varovati naše korenine – pa je zdaj postal naša dolžnost.

Martina Piko-Rustia za Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik

Nužej Tolmaier je bil obraz inštituta Urban Jarnik v zadnjih dvajsetih letih njegovega predsedovanja. Tudi pred tem, ko še ni bil predsednik, sta on in Janko Zerzer z nasveti, s podporo in s tesnim sodelovanjem Krščanske kulturne zveze in inštituta Urban Jarnik, podpirala inštitut v času predsedovanja Pavla Apovnika.

Zdaj njiju ni več. Inštitut že leto in več pogreša Nužeja Tolmaierja, ki je imel stalen stik do sodelavcev. Poklical nas je, se pozanimal, hvalil in grajal, bil je vedno z zanimanjem prisoten. Ni mu bilo vseeno, kako nam gre, kako potekajo projekti, kakšne težave imamo. Predvsem pa nas je vedno bodril in spodbujal. /…/ Ob žalni slovesnosti danes pa bi rada Nužeju, in tudi dr. Zerzerju, povedala, kako inštitutu gre danes, kam se usmerja – tudi po smereh, ki sta jih zastavila. Najprej bi rada omenila Nužeju ljubljeno Ziljo. »Pa na Ziljo ne pozabite«, je bilo eno izmed življenjskih gesel Nužeja. Inštitut še naprej izvaja številne projekte na Zilji. /…/ Številne zemljevide imamo v delu – naslednja dva zemljevida, ki ju moramo speljati do konca sta zemljevid občine Hodiše in zemljevid stare občine Brdo in občine Štefan na Zilji. V delu pa so še zemljevid občin Borovlje, Galicija, Žitara vas, Pliberk in Suha. /…/ Zato pa se »neformalno« danes številni, tudi avstrijska komisija za standardizacijo imen, obračajo na inštitut Urban Jarnik tako v zadevi slovenskih kot nemških zemljepisnih imen, ki jih rešujemo s strokovnjaki.