Predvsem glasba je izjemno pomemben del njenega življenja. »Ko sem bila stara 6 let, sem začela igrati kitaro. Pravzaprav sem hotela igrati električno kitaro, pa sta starša rekla, da moram najprej igrati klasično. Mislim, da enostavno niso hoteli zdržati hrupa. Zdaj sem pa zelo hvaležna, ker sem s klasično kitaro prišla v komorne zasedbe – prav to skupno muziciranje in deljenje glasbe mi je danes najbolj všeč.«

Dunja Gregorič je med drugim članica benda Ladja, kjer je končno imela priložnost igrati tudi električno kitaro. »Ustvarjanje v bendu je zelo posebno, saj sem se prej skladbe večinoma učila z not. Zdaj pa je to skupen proces ustvarjanja. Vsaka pesem je skupinsko delo, kar se tudi sliši. V pesmih slišim elemente, ko si mislim: to je pa čisto Amina, ali tukaj slišim Laro«.

Ko je po maturi odšla na Dunaj, je sprva študirala slavistiko, preden je bila sprejeta za ritmiko na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti (MDW). Verjetno je to za večino neznan študij. Dunja Gregorič poudarja, da je prav to nepoznavanje velik izziv. Sama študij razloži sledeče: »Gre za to, kako sta povezana gib in glasba in da glasbo ne samo slišiš, temveč je doživljanje celotnega telesa – lahko jo doživimo s plesom, ritmično, z instrumentom, petjem. Prav tako gre pri študiju za posredovanje tega. Gib bo vedno bolj važen, ker se otroci zelo malo gibljejo in ne gredo ven na zrak«.

Sama je dolga leta igrala v lutkovni in kasneje v gledališki skupini v Dobrli vasi. Te odrske izkušnje so ji, kot pravi, močno pomagale pri študiju. Po zaključku lahko delaš tudi v gledališču, saj je velik del te umetnosti prav gib. Dunja Gregorič tudi zdaj v študiju močno združuje te različne umetniške zvrsti. »Za en vmesni izpit smo morali pripraviti koreografijo. V sklopu tega sem se ukvarjala z lutko, ki sem jo sama naredila, in nato z njo naredila gibalno študijo. Zanimal me je ples z lutkami. Inspiracijo sem dobila od lutkarjev Duda Paiva iz Amsterdama. Hotela sem raziskovati, kako lahko moj gib povežem z gibom lutke, da sta po eni strani enota, po drugi strani pa kako lahko delujeva samostojno. Velika tema v lutkovnem gledališču je, da kot lutkarica pravzaprav nisi na odru. Jaz pa sem hotela raziskovati, kako si lahko kot lutkarica tudi na odru, lutka pa medtem ni mrtva, temveč je za publiko prav tako živa.«

Prav pedagoški in umetniški vidik študija jo najbolj zanimata. »Vidim se v poučevanju otroških skupin. Vedno me veseli, če spoznajo nove gibe in imajo veselje s tem, da so se kaj novega naučili. Zanimata me pa tudi gledališče in lutkarstvo. Videla sem tudi podiplomski študij v Pragi, ki se ukvarja prav z lutkarstvom in plesom.«

»Študij me je naučil, da je v redu, če ne vse takoj funkcionira. Predvsem pri delu z otroki moraš biti zelo fleksibilen in se zavedati, da se svet ne bo podrl samo zato, ker nekaj ni šlo po načrtu. Naučila sem se s tem bolje ravnati.«

Da je Dunjo Gregorič pot sploh vodila do študija, ki je tako močno usmerjen v glasbo, je zagotovo tudi zasluga delavnice SONUS, kjer je nabrala veliko izkušenj. Letošnja delavnica bo potekala od nedelje, 23. 8. 2026, do petka, 28. 8. 2026, prijave so še odprte. Dunja Gregorič je zdaj poleg tega, da je obiskovalka delavnice, prevzela tudi večjo vlogo, med drugim skrbi tudi za prisotnost delavnice na socialnih omrežjih. Delavnica se je, kot pravi Dunja Gregorič, skozi leta tudi malo spremenila. »Prej je bilo bolj klasično, na začetku tedna si dobil tvoje note, ki si se jih potem učil v manjših zasedbah. Zdaj si začetek tedna izmenjajo ideje, katere zasedbe bi bile zanimive. Vsi docenti so zelo fleksibilni in upoštevajo želje sodelavcev, kar je velika posebnost. Docenti ne le učijo temveč nam dajejo prostor, da skupaj raziskujemo, kaj vse je možno in kaj bi radi.« Poudarja, da je posebnost igranje v zasedbah, ki niso tipične. »Pri SONUS-u igrajo na primer električna in klasična kitara skupaj s kontrabasom in citrami, kar je zelo zanimivo. Prav tako se obiskovalci soočajo z vprašanji, s katerimi se v glasbeni šoli morda še niso, to je zelo edinstveno«.

Študij in vsi ostali glasbeni projekti zavzamejo kar veliko časa, ko pa ima prosti čas ga rada preživi v Klubu slovenskih študentk* in študentov* na Dunaju. »Mi smo zdaj prevzeli klub od prejšnje generacije in smo pravzaprav čisto nov odbor. Zelo pomembno je, da delovanje nadaljujemo. Mislim, da smo super tim in prava skupnost, pravzaprav smo postali kot ena majhna družina na Dunaju.«

Zdaj pa jo čaka popolnoma drugačen vsakdan, proč od vseh projektov, saj gre jeseni za eno leto na izmenjavo Erasmus na Majorko. »Vedno sem hotela iti v tujino. Pravzaprav sem hotela po maturi iti kot varuška v tujino, ker tega potem le nisem naredila, sem si mislila, da je zdaj Erasmus dobra priložnost.« Pravi, da se že zelo veseli vseh novih izkušenj, vsebin in predmetov na novi univerzi ter učenja jezika, novih ljudi in, kot pravi nasmejano, »seveda morja«.