Letos ga je precej zeblo. Dnevi okrog velike noči so bili hladni, Zdravko Schellander, oče dveh hčerk in sina, pa je bil za nekaj dni spet doma na Koroškem. »Tako sem se navadil temperatur med 24-imi in 35-imi stopinjami, da me samo zebe,« pravi Schellander, ki že 30 let živi v Maleziji in je bil na obisku pri svoji sestri v Kovičah pri Bilčovsu.

Že zelo zgodaj je Zdravko Schellander začutil, kako zelo ga vleče v tujino. Na začetku je ostajal od doma samo nekaj ted­nov, saj je bil poklicno priklenjen na Koroško. Najprej je delal devet let pri železnici. Ko je ugotovil, da mu to delo ne odgovarja več, je v Beljaku ustanovil lastno podjetje za čiščenje poslopij. Vmes pa je odhajal vedno znova v svet, »saj sem zmeraj imel občutek, da je treba videti čim več krajev na svetu«. Pa je »obrajžal« Severno Afriko, Maroko, Tunizijo, Južno Evropo, obiskal arabske države, vmes pa delal in v sebi vedno čutil, »nisem še vsega videl«.
Ta občutek je imel, že ko je bil star 17 let. Takrat je želel s sestro delati kot prostovoljec v Čilu. Pisala sta pismo na čilensko ambasado na Dunaju. »Odgovora ni bilo. Najbrž so si mislili, kaj pa že ta dva hočeta.« To so bili prvi koraki v svet. Teh pa je bilo vedno več in trajali so vedno dlje. Ko je sestra delala na gospodarski zbornici v Pekingu, jo je želel obiskati. Vmesna postaja na tej poti je bila tudi Malezija. Točneje obala Port Dickson. Tam je prvič videl svojo ženo in se spet vrnil na Koroško. Po dveh letih pa je bilo jasno: poročil se bo in njegova nova domovina bo odslej Malezija, 9000 kilometrov stran od domovine Koroške, kjer je bil rojen v Žopračah in je nato odraščal v Rožeku.

Takrat je bil star 32 let in beseda »domotožje« mu je bila tuja. »Domotožja nisem imel, že vedno sem rad bil po svetu,« pravi. Na obali Port Dickson je odprl svojo restavracijo »Tinos Pizza«. Kar je na začetku najbolj pogrešal, je bil pogovor v domačem jeziku. Treba je vedeti, da živi v Maleziji samo 1000 Avstrijcev, med njimi pa ni nobenega koroškega Slovenca. Edini, s katerim se lahko pogovarja v slovenščini, je iz Št. Jakoba in zdaj živi na 500 kilometrov oddaljenem Tajskem. Pa še tu morata iskati slovenske besede. Ker jima najprej prihajajo na misel angleške besede, šele potem pa najdeta slovensko besedo. »To najino komunikacijo v slovenščini nekoliko otežuje,« pravi.

Kar ga spominja na dom, so stare fotografije družine, harmonika in UKW sprejemnik. Na harmoniko ne igra več, ker je prevroče in se »samo potiš«. UKW sprejemnik, »po katerem sem poslušal poročila iz Avstrije,« se je pokvaril »in mi to sedaj nadomešča internet,« pa je prav tako kot harmoniko dal na častno mesto k starim fotografijam družine. Te ga prav tako spominjajo na dom kot spomin na to, kako je odraščal, peš hodil v šolo in se igral s prijatelji. Pogreša tudi gore, na katere je tako rad hodil. Za svojo 60-letnico je našel za to nadomestilo. Začel je trenirati triatlon v Maleziji. Preplaval je 750 metrov, prevozil 20 kilometrov s kolesom (»moje kolo je bilo najslabše«) in pretekel pet kilometrov. »To bom nadaljeval,« pravi in vabi v svojo picerijo »Tinos Pizza«. Pravi, da iz Koroške ni tako daleč, saj je samo 9000 kilometrov. Razdalje za Zdravka Schellandra še nikdar niso bile kaj posebnega.