Brina je navihana deklica. Čez tri mesece, na začetku čarobnega meseca decembra, bodo na njeni rojstnodnevni torti tri svečke. Toda zdaj je še poletje in Brina je na morju. V senci borov spušča pisane frnikole po toboganu. Pri tem se neznansko zabava. Vsakič, ko kroglica odskoči s tobogana in pristane v pesku, Brina dvigne rokice v zrak in veselo vzklikne: »Tplm!«
Tplm je Brinina skrivna beseda za tobogan. Izumila jo je, ko je bila še čisto majhna. Izgovoriti jo je treba takole: T-p-lm!
Frnikole se tako lepo kotalijo, da Brina vedno znova pleza na vrh tobogana. Nato previdno spusti frnikolo po drči. Ko frnikola pade na tla, se za njo po toboganu zadrsa še Brina. Oči ji žarijo, vriska od sreče in ko spet stoji na tleh, zavpije: »Še!«
Bliža se čas večerje, zato mama reče Brini:
»Še petkrat se lahko spustiš, potem pa greva domov.«
»Ne še! Še malo bi se toboganala!« se ne strinja Brina. »Prooosim,« z milim glaskom zategne Brina in mami nameni ljubek pogled.
Mama malo pomolči, nato pa se domisli:
»Poglej,« reče in pokaže Brini desno dlan z iztegnjenimi prsti. »Vsakič, ko se boš spustila po toboganu, bom skrila en prst. Ko bo zmanjkalo prstkov, greva domov.«
»To bi bilo prav,« presodi Brina in hipec zatem že spet vneto pleza navzgor in se driča navzdol. »Tplm! Tplm!« se po parku razlegajo njeni navdušeni vzkliki.
Ko se zadnjič vzpenja po lestvi, ji mama kaže samo še palec. Brina je kot blisk spet na tleh. Pristane na ritki, a se spretno pobere in hitro steče proti lestvi, ne da bi se ozrla k mami.
»Brina, ni več prstkov!« za njo zakliče mama.
Brina je že na vrhu lestve. Nagajivo pogleda mamo in reče:
»Saj imaš dve rokici, mama!«
Mama za trenutek razmišlja, kaj ji želi Brina povedati. Potem se ji posveti, da ima druga roka še pet prstkov za odštevanje. Mala navihanka že drvi po toboganu, mama pa z nasmeškom na obrazu enega za drugim skriva prste na levi roki. Ko jih zmanjka, Brina brez ugovarjanja sledi mami.
»Zvita si kot lisica,« reče mama Brini in jo pogladi po laseh.
»Sem pač pametna punca,« zaključi Brina in steče proti hiški, iz katere že diši po večerji.

>> nazaj k seznamu 100 zgodb za 100 let