Oseba v žarišču: Marjan Gallob

»Če pogledam nazaj, se je vse uresničilo«

Marjan Gallob je človek, o katerem ljudje radi govorijo lepo. Da je prijazen, pošten, zanesljiv. Da ga cenijo in imajo radi. Sam rad govori o družini, farah, glasbi, ljudeh in veri. Ob 60. rojstnem dnevu, ki ga je praznoval 26. septembra, pa je vendarle čas za pogled nazaj. In ta pokaže, da so se njegove mladostne sanje pravzaprav uresničile.

Kdor Marjana Galloba pozna, ga povezuje z več nalogami. Je pastoralni asistent v treh farah – v Št. Jakobu, na Pečnici in v Šmiklavžu –, igra pri Tamburaškem ansamblu Loče, poje pri skupini Akzent in je predsednik društva Ringa Raja. Sodeluje, organizira, pripravlja, igra, poje, spremlja ljudi. V njegovem življenju je veliko dejavnosti. Njegovo mesto pa je pogosto tam, kjer je treba kaj narediti in kjer so ljudje.

Praznovanje 60. rojstnega dne je bilo kot zrcalo njegovega življenja. Okoli 60 ljudi se je zbralo ob njem: družina, sorodniki, tamburaši, člani Akzenta, sodelavci iz far, župnik Jurij Buch in drugi spremljevalci njegove poti. Tamburaši in Akzent so za njegovo priljubljeno pesem »Gorka rijeka« napisali novo besedilo, brat je pripravil pesem, farani različne prispevke. Domov se je vračal s polnim avtom daril in košar. Predvsem pa s polnim srcem in z dokaj jasnim sporočilom: okoli njega je veliko ljudi, s katerimi se je povezal skozi leta.

Zvestoba je beseda, ki se ob Marjanu Gallobu vedno znova ponuja sama od sebe. Na vprašanje, ali se sam vidi kot zvestega človeka, najprej nekoliko pomisli. »Najbrž,« reče. Potem pa doda čisto preprosto: »Če kaj dobro teče in paše, potem ostanem.« Očitno v njegovem življenju marsikaj dobro teče. Pri tamburaših je začel igrati, ko je bil star enajst let. Torej je že 49 let član skupine in eden od treh članov prve generacije. Pet desetletij iste glasbene skupnosti je veliko življenjsko obdobje.

Zvest ni le pri glasbi in osebnih odnosih, temveč tudi pri delu. Že trideset let je pastoralni asistent v Št. Jakobu v Rožu, na Pečnici in v Šmiklavžu. Oblikuje farne liste, pripravlja besedna bogoslužja, vodi pogrebe, spremlja birmance, pripravlja otroške in ministrantske ure. Dobro in tesno sodeluje s farnimi delovnimi krožki in številnimi ljudmi, ki prostovoljno nosijo življenje župnij. V teh treh desetletjih je videl tudi spremembe. Na Pečnici ga veseli, da nekdanji otroci in ministranti danes kot odrasli in starši prevzemajo naloge v fari. V Šmiklavžu je mlad farni svet in tesna povezanost župnije z društvi. V Št. Jakobu pa opaža, da je zelo prisotna slovenščina. Položaj slovenščine je v vsaki fari drugačen, toda slovenska beseda in pesem imata povsod svoje mesto. Posebej zanimivo se mu zdi, da v farah slovensko pesem radi pojejo tudi ljudje, ki jezika sami ne govorijo več. Jezik tako včasih ostane živ prav v melodiji.

Da so mu fare, ljudje, jezik in skupnost tako pomembni, ni naključje. Za njegovim dolgoletnim delom je tudi zelo osebna odločitev, ki sega daleč nazaj, v čas, ko je kot mlad šolar Slovenske gimnazije stanoval v Marijanišču v Celovcu in dobil podarjeno Novo zavezo. Začel jo je brati in Jezusove besede ter Jezusov način življenja so ga prevzeli. »Rekel sem si: v to smer hočem kaj narediti.« Pot ga je najprej vodila v semenišče in na študij teologije v Salzburg. Duhovnik nazadnje ni postal. Čutil je, da ta oblika življenja zanj ne bi bila prava. Toda želja ostati povezan z vero, župnijo in ljudmi ni izginila.

In potem se je, skoraj neopazno, uresničilo nekaj, o čemer je nekoč sanjal: živeti z družino in hkrati delati v fari. Z ženo Waltraud, ki jo je spoznal v mladinskem centru Hallo v Beljaku med civilno službo, bosta prihodnje leto praznovala 30 let zakona. Imata sina Andreja. Družina pa je za Marjana Galloba eden tistih trdnih temeljev, ki jih ne postavlja v ospredje z velikimi besedami, a so v pogovoru ves čas navzoči. Nekaj časa so živeli celo v župnišču na Pečnici. Danes imajo tam svoj dom, s pogledom na Jepo. »Če pogledam nazaj, se je pravzaprav vse uresničilo. To me čudi,« pravi Marjan Gallob. Ne govori pri tem o natančnem življenjskem načrtu. Prepričan je, da človek notranje želje in ideale pogosto spremlja, ne da bi se tega vedno zavedal. Sam pa to povezuje tudi z vero: »To lahko začutimo kot Božjo voljo. Da nas Bog vodi.«

Ob vsem, kar počne, potrebuje tudi trenutke, ko urnik ni poln farnih obveznosti, vaj in sestankov. »Rad berem,« pove preprosto. Avgust si že vrsto let vzame za dopust, čeprav tudi takrat ni človek, ki bi ves mesec samo počival. »Cel avgust imam vsako leto dopust, komprimirano, doma veliko naredim.« Tudi bližina Baškega jezera ga ne spremeni v navdušenega obiskovalca plaže. »Nisem tak, da na plažo hodim,« se nasmehne. Morje pa ima vendarle rad in tam tudi z veseljem zaplava. Prosti čas pri njem tako ni popoln odmik od dejavnosti, ampak predvsem drugačen ritem: nekaj časa za dom, družino, knjigo, glasbo in stvari, za katere med letom pogosto zmanjka prostora. Vera daje vsem dejavnostim neko notranjo os. Posebej blizu so mu psalmi. V njih čuti zaupanje, ki se vleče skozi Sveto pismo: da je Bog na poti z ljudmi. »Gospod je moj pastir«, »Gospod je moja luč« – taki stavki so zanj več kot le znani svetopisemski izreki. To je nekaj, kar ga nosi skozi življenje.