Kot vsak drug lisjak je bil tudi lisjak Grabež popolnoma navaden lisjak; najraje je prihuljeno postopal naokrog, preganjal polhe in plenil podganje luknje, na njem ne bi bilo prav nič nenavadnega, če se ne bi ponašal z neverjetno gostim, zlatorjavim repom, kar so mnogi gozdni prebivalci videli kot znamenje najpristnejše plemiške krvi. Naposled se ga je oprijel vzdevek »Zlati« in postal je pravi pravcati poglavar tamkajšnjega gozdnega loga.

Kot se za lisičjega poglavarja spodobi, je Grabež vsako pomlad priredil tekmovanje za najbolj pernato kokoš, kar jo je kdaj ujel kak lisjak; predvidena nagrada, slastnih sedem košar nojevih jajc, je privabljala lisjake iz bližnjih in daljnih logov. V zameno zanjo so najpodjetnejši na skrivaj ponujali marsikaj, od strojčka za glajenje repa do toaletne vodice z vonjem po pečenih polenovkah. A zaman. Lisjakom ni bilo jasno, zakaj so zmeraj zmagovale le navadne hlevske koklje lisjaka Cvenka, pa čeprav so pogosto tehtale kakšen kilogram premalo in so imele malce preveč poležano perje …

A tudi kokoši lisjaka Kremplja niso bile od muh – nadvse neutrudno so kokodakale, se kot najsijajnejše gimnastičarke kotrljale po lisjakovem brlogu in si na vso moč prizadevale pobegniti. Tiste pomladi je najspretnejšo od njih, dolgonogo Roziko, ki se je ponašala z vijoličastim grebenčkom vrh glave, na tekmovanje pospremil najmlajši od sinov lisjaka Kremplja, pegasti lisjaček Taček.

A ker nesreča nikoli ne počiva, ni posebno presenečenje, da je na precej dolgi in grbinasti poti lisjačka Tačka pričakala pošastna nevihta. Ko je popolnoma premočen prispel na cilj, se je nejevoljno usedel na rob jase in predse jezno porinil pretreseno sotrpinko, ki je nepretrgoma kokodajsala in s svojimi pobešenimi, cmokajočimi perutmi mlatila naokrog, da je perje kar pršelo z nje.

Seveda je bil Taček zelo mlad lisjaček, zato še ni prav dobro vedel, kaj naj napravi, ko je neučakana Rozika na vsem lepem razprla razmršene peruti in se prekobalila Grabežu naravnost pred noge. Ta je bil zdaj že bolj ali manj vajen, da se ga mimoidoči bojijo, ne pa da kar sredi belega dneva skačejo predenj, zato se je pobezljani kepi perja poskušal previdno ogniti, a ne najbolj uspešno – v trenutku nepazljivosti se je grdo spotaknil in pristal na vseh štirih, da so še mravlje na spodvihanih praprotnih bilkah onemele in strahoma zadrževale dih.

Medtem ko se je ves popackan in povaljan počasi pobiral ter si z naglimi gibi gladil gosti rep, je – z navideznim zadovoljstvom in meglenim pogledom – od kljuna do krempljev premeril Tačkovo spremljevalko, navrgel nekaj puhlic o pravcati krasotici in jo razglasil za zmagovalko s tolikšnim navdušenjem, da je v rožnatih odtenkih zasijala ne le kokošja gospodična, temveč tudi sajasto večerno nebo.

In kot strela z jasnega je vsa jasa planila v huronsko tuljenje. Za dodatno hrumenje je poskrbelo bližajoče se neurje, ki je preglasilo vesoljni vik in krik. No, nekateri lisjaki (menda predvsem pribočniki lisjaka Cvenka) sicer jasno in glasno prisegajo, da jih je lisjak Krempelj prav nesramno prelisičil in da je v resnici nevaren gozdni razbojnik.

A vsega raje nikar ne verjemite … Ker saj veste, kako pravijo: Ne sodi dneva pred večerno zarjo, lisjaka pa ne po imenu, ah, oprostite, vzdevku.

>> nazaj k seznamu 100 zgodb za 100 let