Eli in Elza sta majhni mucki. Beli kot mleko. In puhasti kot oblaček na nebu.
Eli se od Elze razlikuje le po majhni črni piki na čelu.
Igrivi sta in živahni. Stikljivi in grooooznoooo radovedni. In prav radovednost ju velikokrat zapelje v dogodivščine.
»Miška!« je vzkliknila Eli nenadoma in se hipoma pognala za njo, za drobno sivo miško. Elza ji je takoj sledila, tik za njenim repom.
A miška ni imela namena čakati dve beli mucki, pa čeprav še majhni. Švignila je v kuhinjo in – hop – skočila v skledo polno bele moke. Iz sklede je na plano pokukala bela miška. Mucki sta presenečeno pomežiknili in se pognali za njo, da se je belo zaprašilo.
Bela miška je urno zbežala iz sklede, skočila na tla in stekla do luknjice v steni na varno domov.
Iz sklede sta skočili dve mucki tako beli, kot je bela moka. Moka je prekrila tudi črno piko na čelu Eli. Bili sta popolnoma enaki. Zaman sta se ozirali za miško.
Eli je zamahnila s tačko: »Ena miška gor ali dol!«
Elza ji je pritrdila: »Mijav!«
Poskakujoč sta se odpravili iz hiše na dvorišče.
Zagledali sta rumenega piščančka. Tudi njega je gnala radovednost in se je oddaljil od mame koklje.
»Poglej,« je zamijavkala Elza, »nova puhasta igrača!«
Toda piščanček se je ustrašil njunih ostrih krempljev in je stekel stran.
»Čiiiim čiv čiiiiiiim čiv dlje!« je čivkal.
Zagledal je odvrženo cev, ki je bila znotraj črna od saj. Brez obotavljanja je stekel vanjo, v črn rov.
Mucki pa sta mu sledili.
Na drugi strani cevi je na plano pritekel črn piščanček.
»Čiv, čiv,« je prestrašeno čivknil. Zaslišala ga je mama koklja, ki je takoj pritekla in ga skrila pod toplo perje.
Iz cevi sta pritekli dve črni mucki umazani od saj.
Ustrašili sta se naščeperjene koklje in njenega ostrega kljuna in sta krenili dalje, novim prigodam naproti.
Prišli sta do pisanega travnika. Na belem cvetu ivanjščice se je zibal metulj. Rumen citronček.
Eli in Neli sta planili k njemu. Metulj je zamahnil s krili in odletel. Mucki pa v tek in za njim. Toda metulju ni bilo do tega, da bi pristal v njunih šapicah. Uničili bi mu njegova lepa krila! Poletel je še višje. Eli in Neli sta še nekaj časa zaman poskakovali za njim, dokler se nista utrudili.
Toda že sta v travi opazili zeleno žabico.
»Ujemiva jo!« je mijavknila Eli.
»Dajva!« je dodala Elza.
Toda žabica je bila hitra. Delala je dolge skoke hop-hop-hop in skočila v ribnik.
»Kvak,« je še zakvakala in se potopila v vodo.
Mucki sta tako hitro tekli za njo, da se nista uspeli pravočasno zaustaviti na robu ribnika.
Čof!
Čof!
Padli sta v ribnik. Ko jima je uspelo splezati iz vode, sta bili mokri do kože. Voda je izprala umazanijo iz njunih kožuščkov in spet sta bili beli, čeprav mokri mucki. Eli pa je na čelu ponovno imela svojo črno piko.
Mokri in čisti sta jo ucvrli proti domu.
Na pragu hiše ju je čakala njuna mama muca. Ni ju oštela čeprav je vedela, da sta se spet potepali. Lizala ju je z jezičkom in sušila njuna mokra kožuščka.
Eli in Elza pa sta se stisnili k njenemu toplemu trebuščku, zaprli oči in zadovoljno zapredli.
Naučili sta se, da je svet poln zanimivosti in dogodivščin, toda najlepše pa je vendarle priti domov.

nazaj k seznamu 100 zgodb za 100 let