Bruno rad pomaga očetu. Skupno posesata in čistita avto, zravnata drva za garažo ali brkljata v kleti.

Bruno varčuje za nov mobitel. Takega super, posebnega, kot ga imajo trije njegovi sošolci v razredu, s posebnimi funkcijami.

Nadleguje očeta, mu razlaga pomembnost takega mobija, ga previdno informira o ceni ... In ko poudarja, kako »nujno« potrebuje takšen super-mobi, tati privoli in mu da še nekaj desetakov.

Ko končno ima svoj mobitel, je Bruno res srečen, ponosen in skoraj malo zbegan. Zdi se zelo pomembnega in enkratnega med sošolci. Nekateri ga zelo občudujejo!

Njegova mama je manj navdušena, saj je Bruno star šele 9 let, pa tak mobitel ...

Vedno znova vzame Bruno svoj super-mobi, skuša to in ono, tipka, tipka ... poišče razne igre, in ... in ... čisto zamaknjen je.

Naloga je hitro narejena – no ja! tako pač mimogrede, soba ni pospravljena, smeti se nabirajo, mačja skledica ni umita, in ... in ... Bruno nima časa, ker ima svoj super zanimiv mobilnik. Mama obupava, očka grozi s kaznijo. Nič ne zaleže! Ozračje doma je napeto. Neka neprijetnega visi v zraku, to čuti. Pa ne more drugače.

Nekega dne se zgodi mega katastrofa! Bruno ne najde svojega mobitela. Ni ga! Ne najde ga nikjer! Vse preišče – v torbi, v vseh žepih in predalih, pod mizo in posteljo, tudi v kuhinji pogleda v omare – ni ga! Celo mama pomaga iskati. Ni ga. Da Bruno »trpi«, da je ves nesrečen in skoraj bolan, to vidi mama, skoraj se ji smili.

Bruno je slabe volje, poseda v svoji sobi, buli v eno smer ... Sumi, da je tati ... ne, tega tati ne naredi. Mami? Neee. Bruno poležava na kavču, ne ve, kaj bi delal, pita dolgočasje.

Nevoljno vstane, se vleče na teraso, na vrt – nič ga ne zanima, vse je dolgočasno. Lipovka cveti, ptica na jablani, Bruno ne vidi ničesar. Ravno hoče spet na kavč – tam pod grmom nekaj zašumi, nekaj cmoka, trava miga ... Bruno postane radoveden, čaka, posluša, gleda ... počasi pristopica izpod grma majhna žival, truplo ima pokrito z iglami, ima nogice in majhne oči – kaj je to? Česa takega Bruno še ni videl! Tati!!! Kje si? Hitro pridi! – To je jež! Poglej, kako naju gleda, kako je lep.

Skupno ga opazujeta in Bruno ves navdušen sprašuje očeta to in ono. Kaj tati vse ve!

Ob robu majhne mlake opazi Bruno žabo. Še nikoli je ni videl! Hoče jo ujeti, pa zdrkne v vodo, o joj, ves je moker – žabe pa nikjer ni več.

Še pred hišo sleče premočeno obleko in gre v svojo sobo, da se preobleče. Kje so kavbojke? Tista rumena majica? Superge? Joj, kakšen kaos! Ničesar ne najde v tem neredu. Premetava stvari – nogavice, peresnica, pižama, en copat, gnila hruška, zimska kapa ... Ko dvigne tisto rjavo bundo, pade nekaj trdega na tla. Bruno nevoljno pogleda ... oooooo ... moj mobi!! Presenečen, srečen ga pobere, najraje bi ga poljubil, ga stisne. Svoj mobilnik sem našel! Tati, mami, tukaj! Bruno kriči na ves glas.

Vsi so srečni, sicer bi Bruno še zares zbolel.

Tati se na mobilniku dobro spozna. Skupno pogledata na mobiju razne zanimivosti o naravi, morju, živalih v pragozdu, velemestih ... in tudi zanimivosti o ježu.

Bruno se zanima vedno bolj za naravo, živalice in živali – in nekega dne sklene, da bo na univerzi študiral biologijo in postal profesor na gimnaziji.

>> nazaj k seznamu 100 zgodb za 100 let