Bertram Karl Steiner je prejel nagrado Humberta Finka. Oba sta pomembni osebnosti koroške literature z odmevom v širši nemški kulturni prostor. Oba sta to, kar sta delala, delala z vsem srcem in z vsem prepričanjem. Humbert Fink, po katerem je nagrada imenovana, je bil pred 50-imi leti pobudnik nagrade Ingeborg Bachmann. Takratna zamisel je bila vizionarna, saj je bilo že kar na začetku v zraku, da bi nagrado kar spet ukinili. Letos je jubilejna.

Prav tako postaja nagrada Humberta Finka že tradicionalna. Šest izjemnih besednih ustvarjalcev in mislecev jo je prejelo, med njimi tudi pisatelj Engelbert Obernosterer iz Šmohorja, ki se na dan podelitve nagrade Humberta Finka nasproti celovške železniške postaje v Musilovih hiši, dvorani podelitve bliža s te ceste in tam kratko pogled usmeri v Pasažo Fabjana Hafnerja.

Toda sedaj o podelitvi nagrade, vendar je treba prej omeniti še dve imeni. Na poti v dvorano sta tudi novinarska kolega Betrama Steinerja, ki sta z njim delala pri Kärntner Tageszeitung: Ivan Lukan je pogledal mimo, Franc Wakounig pa ga je tudi prišel počastit. Ob njima pa vse, kar ima na Koroškem ime v kulturi, publicistiki in literaturi. S knjižno polico je tu Mohorjeva knjigarna s Christino Kakl. Med knjigami je tudi nekaj knjig Bertrama Karla Steinerja, ki so izšle pri Mohorjevi. Ena bi bila lahko Koroška, če ne bi že pošla, vendar je ostalo še nekaj drugih. Med njimi tudi knjiga Gegensätze. Iz te nekaj stavkov avtor tudi prebere. In je spet tam, kjer je najraje: na morju, je v Piranu, je v mislih tudi v Benetkah, o katerih pove, da potrebujejo mesta in politiki, ki jih vodijo, posebno držo, ki se izraža v razkošju. Če v Benetkah ne bi bilo razkošja in medsebojnega tekmovanja med predeli mesta, katero bo bolj dragoceno zgrajeno in bogatejše lepe umetnosti, o Benetkah danes nihče ne bi govoril. Ta drža bi morala priti v politiko, vendar ta njegov glas ni pljusknil v deželo. Samo varčevanje. Manj in manj.

Ob navzočnosti žene Ulrike Fink, prejme nato Bertram Karl Steiner nagrado Humberta Finka. 100 let star les olive je podstavek, srebrn list olive vlit v posebno zlitino je drugi del. Spregovori kulturna urednica Lina Iro. Pove: »Dobra kulturna stran v časopisu je resonančni prostor za to, kar se še ne sliši samoumevno in se rado presliši«. Omenila je tudi, da je kulturni žurnalizem že skoraj sam literatura, včasih je sredi nje, tako kot pri odlikovancu. Spregovori tudi Günther Schmidauer. V prostor postavi trditev: »Boj za jezik je zmagala umetna inteligenca.« A si sam ugovarja. Dokler imamo osebe takega kova, kot sta to bila Humbert Fink in je Bertram Karl Steiner, bo še pljusknil v jezikovne stvaritve tu in tam kakšen morski val z njunih svetov ob morju: eden je bil doma ob morju v Italiji, drugi pa je našel nov dom v Piranu. Če BKS, kakor Bertrama Karla Steinerja imenujejo, ne hodi s palico po Celovcu, je gotovo na poti v Piran ali iz Pirana nazaj v Celovec. V žepu pa je beležka s kakim novim stavkom ali novo formulacijo za razkošnost. To razkošnost vidi tudi v pestrosti Koroške s kulturno raznolikostjo in dvema narodoma. »Enojezična Koroška ne bi bila več Koroška. To bi bila dežela brez korenin in duše.« Nagrajenec brez razkošja ne more. vg