Bilo je nekoč, in kako kaj drugače naj bi bilo mogoče, ko se je pripetila zgodba veselega petelinčka Kokodaja sredi širnega Celovškega polja, v sredini širne ravnine, v osrčju velike dežele in vendar skrite pred očmi ljudi, ki, kot da ravnine ne bi nikdar videli in je nikdar ne bi dojeli v svoji celovitosti, saj ji niti niso ne priznali, ne dali imena, pa čeprav so označili Rož za slovenske Atene, Podjuno deželo Juene ob Dravi, Ziljo zibelko znamenitih osebnosti ter prastarih šeg in navad. Celovškega polja, žlahtnega polja karantanskih kosezov s svojimi slovenskimi križevimi poti in nekoč slovensko Marijino božjo potjo v Dolini in s svojo kmečko univerzo, kaj rečem, akademijo za domače ljudi v Tinjah na vzhodnem robu polja, pa nikoder v zavesti, belina, kaj rečem, z vso silo izžgana luknja v šolskih učbenikih in učenjaških raziskavah, zatajena in zanikana v slovarjih in krajevnih imenikih, pa čeprav vsak izobraženi strokovnjak, vsaka izobražena strokovnjakinja geografije in drugih znanosti pozna ime pokrajine v drugem deželnem jeziku, »Klagenfurter Feld«. Celovškega polja pa nikjer med Celovcem, Zagrebom in Trstom ter vsem, kar je vmes in že sploh ne med učenjaki, profesorji in akademiki in strokovnjaki in samooklicanimi vzvišenimi kobajagi prijatelji dežele… Le na Radišah med domačini je znano in živo ime široke pokrajine na vznožju njihovega zaščitenega višinskega raja.

Toda brez imena tudi ne obstaja to žlahtno Celovško polje in njegove zgodbe in zgodbice pa se resnično postavlja vprašanje, ali sploh sme obstajati petelinček Kokodaj in njegova zgodba?

Petelinček Kokodaj iz Svinče vasi v stari občini Št. Tomaž, občan žlahtne občine Štalenska gora, po rodu, če se držimo starih tradicij, šeg in navad, potomec Tomanov, prastare domačije, ki je, kot kaže, skozi vsa stoletja vzdrževala svojo koseško podružniško cerkvico posvečeno Št. Lovrencu, medtem ko je sama fara Št. Tomaž še bila dolgo vikariat – sicer zares znamenite – Gospe Svete onstran gore, ki so jo domačini imenovali na Tamnah ter onstran Čilberškega grebena, na katerega je pripenjen sam Št. Tomaž.

Da, petelinček Kokodaj iz Svinče vasi je obstajal, bil je resničen, kot je resnično Celovško polje, pa četudi ni zapisano v učenjaških slovarjih in komaj kdo še pozna nekoč zvenečih krajevnih imen, imen polji in prijaznih gričev, od Osla do Goričice, pa od Broda prek Kukenje do Plešavke, kjer je nekoč stala stara trdnjava, gradišče prastarih časov ob povsem koroški reki Krki, prepojene z duhom svete Heme Krške, od koder priteče tudi na Celovško polje in ga preteče v velikem loku vse do Grabštajna, koder se izlije v zdaj koroško, nekoč karantansko Dravo.

Bilo je torej nekoč, ko se je rodil, izvalil seveda, naš petelinček še povsem brez imena, piščanček med številnimi zlato rumenimi in pisanimi piščančki iz jajčka enakemu kot jajce jajcu jajčkom istega roda, kajti naša kura Koka je bila pridna in ljubeča, pa je kar zvalila za celo jato jajc, saj ji je tako velevala njena narava v spomin na značaj ptic širnega sveta, kjer ptice praviloma živijo v jatah, da bi si pripevale pesmi, si delale družbo in se skupno spravile na letno pot v južne kraje ali pa nazaj, vsakič v ljubezni do toplega sonca, ki so ga v Kokini toploti občutili tudi že naš Kokodaj in njegove sestre in bratje še globoko v jajcu v gnezdu.

Ptičje življenje je praviloma veselo, kajti kako naj si drugače obrazložimo koroško veselje do petja po vsej deželi, saj so angelski zbori sami nastali križem in kražem dežele v spomin na angelska krila, ki so prispodoba ptičjega petja, saj je petje nesnovno in vendar globoko občutena spona med stvarnostjo sveta in nestvarno duševnostjo, kulturo, h kateri človek hrepeni, da bi ugodil božjemu poslanstvu opevanju lepote sveta in božjega stvarstva.

Toda našemu Kokodaju se je pripetilo podobno, kot to tudi dobro poznamo v deželi, saj zgodbe in zgodovina nikdar niso sam raj. Tako kot najdemo na samem Celovškem polju vmes tudi kakšno močvirje, barje ali brode ali pa kak grič, ki nam, če se le povzpenjamo nanj, z vrha vendar le spet razodeva čudovito pokrajino, tako je tudi naša zgodba Kokodaja malce, »mav« bi rekli po naše, po poljansko, malce torej razburkana, pa si tega najprej niti ne bi mislili.

Rodil se je – izvalil iz jajca enakemu vsem drugim jajcem gnezda, toda se je izvalil kot zadnji. Bilo je toliko zlato rumenih piščančkov, da naša stara Rezika Lampretinja s sosedne domačije pri Lampretu ni vedela kam z vsemi temi piščančki in nam jih je prinesla v veliki košari, ki je malo poprej še služila za velikonočni žegen, tako da je še malo dišala po šunki in hrenu in po domači pogači.

In kako veseli in radovedni so bili ti številni piščančki, da jim je bilo treba hitro pripraviti varno kletko s hrano in z vodo, saj v košari zares niso mogli ostati dlje časa, »bol dolgo«, bi rekli po domače, pa tudi ne zunaj, saj so bili vsakemu poljanskemu »muciju« prispodoba hrustljavo sočne »mavžne«, malice torej.

Brž je bila postavljena kletka na sočno zeleno travo, kjer so že cveteli regrat in marjetice in kjer je bujno rasel posebej zdrav rman. Še malo zdroba in posodico vode in že so piščančki veselo odkrivali zeleni raj. In tako kot je samo Celovško polje s svojim plavim nebom le delček in vendar hkrati tudi prispodoba neskončnosti, tako so tudi piščančki uživali nove sočno zelene travice pa se niso brigali za kletko, ki jim je dala varnost. Veselo so zobali po travi in malih hroščih in svet je bil čudovit, takšen kot je bil. Piščančki so se imeli prav lepo in to je bilo že slišati. Čiv čiv, čiv čav je bilo slišati v ritmu domače poezije.

Tako je pač na tem svetu – in nič drugače na Celovškem polju – kot nastanejo iz resničnih prigod domače pripovedi in bajke, za katere v pokrajini včasih celo najdemo znamenja, ki jih pa ne moremo znanstveno dokazati. Tako vemo, da je v bližnji Timenici nekoč stal koseški dvorec, kjer so gospodovali kosezi rodbine Šurjan, ki jim prištevamo dva celovška župana, Alexandra in Tobiasa, v 17. stoletju. Pripoved pa nam le govori, kako se je nekoč pred davnimi časi v nekdanjem jezeru med Dominčo vasjo in Timenico utonil timeniškega gospodarja sin, ki je nato dal sprazniti jezero, kjer je na dnu našel truplo svojega ubogega sina. Pokopal ga je v grajski kapelici ob gradu, ki ji je kasneje dal današnjo podobo. V spomin na sina in na njegovo ime pa je bila posvečena Št. Jurju. Še do danes je tako in visoko na grebenu stoji farna cerkev s čudovitim pogledom na Celovško polje.

Z našim poljanskim Kokodajem je povezana še ena resnična in znanstveno povsem dognana zgodba iz osrčja nekoč koseške dežele. V zgodnjih časih so bili namreč naši domači kosezi v dobri meri svobodni možje in držali so se svojega prava enako, kot je pač cerkev in so kasneje obrtniški stanovi in cehi imeli svoje pravo. Zaradi tega načela socialno diferenciranega prava – in ne teritorialno – so naši kosezi še dolgo plačali le manjše dajatve sekularni oblasti za zaščito, ki so pa bile tako nizke, da so zajele je manjšo količine ovsa, nekaj kokoši in jajc. To dajatev so zato imenovali »kurnik« ali, v drugem jeziku, »Gurnikamt«, kot je zapisano, pa bi bil naš Kokodaj komaj za en »kurnik«, za eno kurjo dajatev.

Tudi pri pripovedi o Škopniku, ki je zapisana s prav tem slovenskim imenom v imenitni učenjaški knjigi v nemščini z naslovom »Der Škopnik«, se prepletata resničnost in bajka. Nekoč je opolnoči otmanjska kmetica šla iz Škofjega dvora ob reki Krki do svojih Otmanj malce više že na poti na Štalensko goro. Od daleč že je zagledala pri svojem sosedu plamena in glasno je klicala na pomoč, vendar je nihče ni slišal, saj do danes tam na tej poti ni kaj veliko hiš. Toda ko je brez sape prišla do hiše, ni videla ognja goreče hiše, ampak le malega gorečega možakarja, palčkom enakega. Brž je tekla v spalno kamro, da bi zbudila kmeta, kmetico in njihovega dojenčka. Starši pa so takrat še globoko spali in sanjali, da se je ob njihove noge ulegla črna mačka, ki sta jo hotela z nogami odgnati in jo pritisnila proti robu postelje. Toda ob nogah ni ležala črna mačka, ampak njun dojenček, ki se je bil že skoraj zadušil. Ko sta se končno zbudila, sta se šele zavedala, v kakšni nevarnosti je bil ta njihov otročiček. Takrat so nenadoma vsi zaslišali grozen hrup pred hišo. Končno jim je soseda lahko povedala, kaj je malo prej videla pred hišo in vsi trije so tekli na dvorišče. Toda gorečega možakarja ni bilo videti nikjer. Tako se je ta pripoved le srečno končala, pa četudi nam govori, kako so v nekdanjih davnih časih, ko so bile hiše še pokrite s škopniki slame in ko so bile zime tako hudo mrzle, da bi dojenčki zmrznili, če ne bi spali v postelji pri starših. Zato se je pa pogosto zgodilo, da so bili ubogi ponoči stlačeni. To naj bi bil celo, tako nam pove zgodba, eden izmed najpogostejših razlogov smrtnosti dojenčkov v deželi.

Kaj pa naš mali Kokodaj?

Sprva so bili vsi piščančki enaki in veseli, toda v svetu narave so včasih stvari, ki jih ne razumemo, pa četudi se nam zdi, da je v naravi in v stvarstvu vse najbolje urejeno.

Kajti kmalu so starejši piščančki začeli kljuvati po njihovem za utrinek mlajšemu bratu in kljuvali so po glavi. Enkrat, dvakrat, neštetokrat. Ležal je v travi in se ni mogel obraniti hudobije svojih bratov in sestrá in tudi kokošja mater Koka ni kaj pomagala. Skoraj da je umrl, kot se je zares utonil timeniški mladenič ali pa kot je bil skoraj zadušen otmanjski dojenček.

Komajda smo ga rešili, ga vzeli v kuhinjo, mu tam postavili lastno zavetje, mu zagreli s toplo žarnico ter mu namazali po glavi človeško antibiotično mazilo. In glej, če je bil poprej že skoraj v večnem raju, se je zdaj razveselil čudovitega življenja. Hitro je zrasel v pravega malega petelinčka in že se mu je prikazal pravi rdeči grebenček. Zaslužil si je resnično ime, ki je bilo primerno njegovi osebnosti: Kokodaj.

Poskakoval je po kuhinji in po ljudeh, posedal na ramenih in na glavah vsakogar in veselo je zakikirikal, naš poljanski Kokodaj. Pravi »epi«, le da v miniaturni izdaji, kajti tudi »epi« je izvirna slovenska beseda sredi Celovškega polja, v domači poljanščini, najizvirnejšemu vseh slovenskih narečji v osrčju dežele, kajti v poljanščini Celovškega in Gosposvetskega polja so nekoč in še dolgo v zgodovini ustoličevali naše kneze in vojvode. Toda to je že druga zgodba …

Potem pa je prišel čas, da gre na prosto kot veliki, saj je bil za kuhinjo prevelik, za zunaj pa morda zares še malce premajhen. In kako je veselo zakikirikal na drevesu pred hišo. Zdaj znameniti Kokodaj je prepeval, kot so nekoč prepevali šenttomažki društveniki Edinosti in Marijini pevci od Podkrnosa do Šmartina pri Frajnberku ali društveniki prosvetnega društva Skala v Grabštajnu in romarji na Krištofovi gori z božanskim pogledom na Celovško polje.

Na tem mestu pa bomo zaključili zgodbo in prispodobo srečnega Kokodaja, kajti potem se izgubi njegova sled, tudi mucija nikjer. Tako je pač tudi zgodovina včasih razburkana in se le s časom pomiri, enako kot širno morje in stranpoti zgodovine našega Celovškega polja.

Vsekakor ima Kokodaj sedaj svojo zgodbo in če bo kdaj še Celovško polje zapisano v slovarju, bodo samooklicani učenjaki lahko šele razumeli in dojeli našo zgodovino in naše Celovško polje v svoji celovitosti, ki si jo za sedaj zapisujemo sami, kot pač naši »epiji« ne potrebujejo učenjaškega dovoljenja, ne da obstajajo, ne da zapojejo po domače.

PS: Zgodovinske prizore sem povzel iz imenitne občinske kronike Štalenske gore našega nekdanjega soseda in dragega sodeželana Wilhelma Wadla ter iz Enciklopedije slovenske kulturne zgodovine na Koroškem.

O avtorju: Bojan Ilija Schnabl, večjezični pisatelj, pesnik in enciklopedist rojen leta 1965 na Dunaju, je ob stranpoti življenja živel nekaj ključnih let svojega otroštva pri starih starših v Svinči vasi sredi Celovškega polja, kjer si je zgradil temelj svoje identitete. V Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem je mdr. prvi postavil svoji pokrajini otroštva pisan, znanstveno utemeljen, spomenik in prikazal, kako je »slovenska« znanost to pokrajino v svoji celovitosti povsem in do te mere spregledala in zatajila, da ji niti ni priznala imena in le-tega ne najdemo v nobenem, in že sploh ne novejše referenčnem delu o krajevnih imenih ter ne v slovarju slovenskega jezika – kot da ne obstaja. Interkulturno in evropsko zasnovana, interdisciplinarna enciklopedija je izšla leta 2016. »Slovenska« znanost pa kot da je ne bi bilo.