Fabjan Hafner je bil ob svoji 60-letnici v središču pozornosti. V spominu, s svojo literaturo v slovenščini in nemščini in novo glasbo. Janez Gregorič je povabil glasbenike, da se poklonijo veliki osebnosti literature na treh krajih, za katerega je bilo prestopanje med jeziki samoumevno in pravzaprav je bil v njih doma.

Ne, ena prireditev bi bila premalo. Premalo je bilo tudi prostora. V Centru k&k v Št. Janžu je Janez Gregorič nastopil z novimi skladbami skupaj z Wolfgangom Puschnigom. Hafnerjevo poezijo je bral Michael Kristof-Kranzelbinder. V Pliberku je nastopil Janez Gregorič z Wolfgangom Puschnigom. Tam je bral Hafnerjevo literaturo igralec Max Müller in tudi pel. V Musilovi hiši, samo nekaj korakov stran od Pasaže Fabjana Hafnerja, so nastopili kot glasbeniki Janez Gregorič, Wolfgang Puschnig in Arthur Ottowitz. Tam so brali dela, ki se naslanjajo na Hafnerjeva dela Anna Bar, Peter Svetina in Uroš Zupan. To je gostota, ki ničesar ne zaključuje, temveč omogoča nove načine branja, nove povezave in novo razmišljanje v smislu Fabjana Hafnerja.

Nemogoče je zatajiti besede založnika Franca Kattniga, ki je pred dobrimi petimi leti zapisal: »Šele točno pet let ga ni več, pa nam manjka celo večnost.« Bilo je to v letu 2020, ko sta izšli dve zbirki Fabjanovih pesmi. Ena je izšla v založbi Suhrkamp: »Fabjan Hafner: Erste und letzte Gedichte. Prevod pesmi in uvod Peter Handke. Bibliothek Suhrkamp, 2020« in »Fabjan Hafner: Iz jezika, ki ga ni. Zbrane slovenske pesmi. Uredil Aljoša Harlamov. Uvod Peter Handke. Prevod uvoda Zdenka Hafner-Čelan. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2020.«

Med zbranimi v Centru k&k je bil tudi pisatelj Josef Winkler. Tokrat sedi med poslušalci. Ampak pred nekaj leti ob odprtju Pasaže Fabjana Hafnerja pred Musilovo hišo se je ravno pripeljal z vlakom z Dunaja z neke seje, v kateri je bila v središču – kaj že drugega – literatura. Mimogrede se je spraševal ob napovedi, da bo izšla dvojezična pesniška zbirka pesmi Fabjana Hafnerja: »Zakaj šele sedaj, zakaj ne za časa življenja?« In seveda se je spraševal, zakaj po Hafnerju ni bila poimenovana kaka velika cesta, a se je sprijaznil, da je le pasaža poimenovana po Fabjanu Hafnerju, »saj je dobro, ker je ob hiši, v kateri je delal blizu 20 let in je blizu«. Da, in v takratnem svojem govoru je skušal najti besede za vse to, kar je Hafner delal in bil. Začel je, da je pisal čudovito liriko, da je pisal eseje, da je pisal zgodbe, da je napisal disertacijo, kakršne ni, bil je odličen prevajalec iz slovenščine v nemščino in obratno, znal je pomagati ljudem in biti med njimi, bil je solidaren človek. Ampak v iskanju besed za opis dela in človeka Fabjana Hafnerja je skoraj obupal. Vendar je našel nazadnje le stavek, ki za opis Hafnerja ne potrebuje mnogih besed: »Fabjan – znal je pravzaprav vse.«

V Musilovi hiši je bil moderator Dominik Srienc, ki je postavil Fabjana Hafnerja v središče svojega govora na letošnjem slovenskem kulturnem prazniku v Celovcu. Tam je povedal tudi tole: »Poezija naj ne bo samoumevna, temveč nujna. Morda je prav to, biti pesnik, določalo Fabjana v najglobljem pomenu besede. Naj zaživi njegov verz, ki sijajno povzame ustvarjalni in življenjski napor. Poezija naj si vzame besedo nazaj: »Pisanje poezije / je prevajanje / iz jezika, / ki ga / ni.«

Fabjan Hafner je bil prevajalec. Eden najboljših. Erwin Köstler, ki je prejel prevajalsko nagrado Fabjana Hafnerja, je ob tej priložnosti za Nedeljo povedal: »Spominjajoč se Fabjana mi je ta nagrada predvsem priznanje prevajalske kompetence in ustvarjalne zmožnosti – in: pripravljenosti na težaško delo, ker ob vsej nadarjenosti in umski gibljivosti je bil Fabjan Hafner tudi garač, kot smo vsi prevajalci, ki jemljemo resno svoj poklic.«

Fabjanove besede ostanejo. Spet smo jih slišali. »Neustavljivi zdaj« in »plavanje med da in ne« ter »kot da bi lahko s stavki vadil pozabo« in še »čez rob zapisano«. In tudi to je zapisal: »Jaz sem več poezije kot vse moje pesmi«. Pa še to: »Jaz sem plug in polje.«

vg