Ivo je bil majhen fletni fantek z lepimi temnorjavimi očmi in rjavimi kodrastimi laski. Mama mu je nekega dne kupila nove nogavice. Ena nogavica je bila rjava, druga pa siva. Takšna je bila moda tistega leta 2023.

Ivo je kar naslednji dan obul nove nogavice in dobre volje odkorakal v gozd. Srečala ga je miška. Najprej je niti ni opazil, ko pa je glasno rekla: »Dober dan, siva nogavička,« se je ozrl, opazil miško, jo prijazno pozdravil in odšel naprej. Čez nekaj časa ga sreča zajček. Ta je tako veselo poskakoval, da ga je Ivo takoj opazil. »Dober dan, rjava nogavička,« je pozdravil zajček. Ivo je sicer pozdravil tudi zajčka, a postal je žalosten. Zakaj miška ni opazila njega in njegove rjave nogavice in zakaj zajček ni videl njega in njegove sive nogavice! Ko ga na poti domov še sreča lovec Jaka, ga posmehljivo ogleduje in ga vpraša, zakaj da mu mama ni kupila dveh enakih nogavičk, je preveč. Dobra volja ga je v trenutku minila!

Šel je domov, vrgel nogavice v kot in začel neutolažljivo jokati. V hiši ni mogel zdržati, šel je na dvorišče in ves v solzah hodil med drevesi in rožami. Pa ga sliši petelinček. »Kaj pa ti je, da si tako žalosten?« Ivo najprej ni mogel odgovoriti, tako je ihtel. Potem je pa le izdavil iz sebe: »Pomisli, miška ni pogledala moje rjave nogavičke, zajček pa ni opazil sive nogavičke! A nista obe enako lepi?« Petelinček je malo pomislil, kako bi potolažil fantka. »Pojdi z menoj, ti bom nekaj pokazal«, ga je povabil. Prijazno ga je prijel za roko in skupaj sta odkorakala proti kurniku. Tam mu je petelin pokazal vse kokoši. Ena je bila črna, druga bela, ena pisana, ena pa siva. »Poglej, Ivo, vsaka kokoš ima drugo barvo in vse so moje. Vse imam enako rad. Glavno je, da mi delajo kratek čas, da nesejo jajca in je gospodinja zadovoljna, ko jih pride pobirat«. Ivo je počasi pobrisal solze z obraza in si mislil. »Petelin ima prav!« Poslovila sta se. Ker se je medtem že začelo mračiti, je petelin svoje kokoši pospremil v kurnik, Ivo pa je odšel proti hiši. Mama ga je že čakala. Ko je prišel v hišo, je začutil, da ga zebe v noge. Spomnil se je svojih nogavic, stekel v kot, jih pobral in si jih hitro nataknil na svoje mrzle nogice. Čez nekaj časa je čutil, da nogice postajajo tople in da mu je to prijetno. Spomnil se je petelinovega nauka in si rekel: »Vseeno, kakšno barvo imajo nogavičke, glavno je, da me grejejo!« Ko je mama prinesla za večerjo topel kakav in mehko pogačo, se je spomnil, da je tudi lačen. V hipu je pospravil dobro večerjo, stekel v svojo sobo, se stisnil v svojo posteljico in zaspal. Sanjal je o rjavi in sivi nogavički. Tedaj je tiho pristopila mama in ga videla, kako lepo spi in sanja. Odločila se je, da ga ta večer ne bo več mučila z umivanjem in čiščenjem zob, pa tudi brez pižame bo tokrat šlo. Na lička mu je pritisnila nežen poljubček in mu rahlo slekla nogavice. Ivo je mirno spal do jutra.

Od tistega dne sta bili siva in rjava nogavička njegovi najljubši. Komaj, da ju je mama utegnila oprati, tako rad ju je nosil. Prosil je mamo, naj mu kupi še več takih pisanih parov nogavic.