3 leta, 3 mesece, 3 dni – in še vedno smo tu!

Timna Katz je s šestnajstimi leti prvič spoznala nemško govoreče vrstnike, ki nič niso vedeli o koroških Slovencih in Slovenkah, kaj šele o deportaciji v času nacizma. Prav to je bil tudi povod za polurni dokumentarni film »3 leta, 3 mesece, 3 dni – in še vedno smo tu!«, ki je namenjen prav dijakom in dijakinjam.

Prva projekcija filmske reportaže, ki obravnava deportacijo koroških Slovenk in Slovencev, je bila v sredo, 8. julija, v celovški kinodvorani Volkskino. Nato je v soboto, 11. julija, sledila velika premiera v Kulturnem domu Pliberk.

Dokumentarni film prikazuje zgodovinske dogodke med drugo svetovno vojno in posledice, ki so še danes prisotne med koroškimi Slovenci in Slovenkami. Režiserka tematiko gledalcem in gledalkam približa s pogovori s tremi pričami časa – Katjo Sturm Schnabl, Petrom Sitterjem in Ano Urban – ki je razumljiv za vsakogar. Katja Sturm Schnabl, ki je bila navzoča pri predstavitvi v Volkskinu, je izpostavila poseben pomen kraja, saj je tam potekalo prvo povojno srečanje izseljenih družin.

Snemanje filma se je začelo lani poleti. Pri iskanju snemalcev je bilo za Timno Katz pomembno, da sodeluje s koroškimi Slovenci. V filmskem kolektivu ZORA pictures, ki ga sestavljajo Janoš Pušnik, Luka Sticker in David Krautzer, je našla zagnane mlade. »Pomembno mi je, da imajo mladi možnost ustvarjati za mlade«. Med snemanjem se je zgodila policijska racija na Peršmanu. Timna Katz pravi, da je bilo zanjo bistveno vključiti v film tudi današnji vidik.

Proces nastajanja filma je lahko zelo dolgotrajen, saj je povezan z organizacijskimi izzivi, pisanjem scenarija, vprašanjem financiranja in številnimi drugimi stvarmi. »Veliko časa sem potrebovala za odločitev, ali bo film v nemščini ali v slovenščini. Naposled sem se odločila za nemščino, čeprav bi bila slovenščina bolj naravna zame. Za nemščino sem se po eni strani odločila zato, ker mislim, da mladinci bolj pozorno poslušajo, če je film v nemščini, kot pa če morajo brati podnapise. Po drugi strani pa sem na ta način ustvarila tudi neke vrste distanco kot pripovedovalka in gledalcem ni takoj jasno, da sem sama koroška Slovenka«.

Vsebinsko ji je bilo od vsega začetka jasno, kaj želi posredovati. »V prvi vrsti mi je pomembno, da mladi izvejo, kdo so koroški Slovenci in Slovenke in da so bili deportirani. Drugo svetovno vojno sicer obravnavajo v šolah, vendar v tem kontekstu pravzaprav ne omenjajo koroških Slovencev in Slovenk. Nadalje mi je bilo zelo pomembno, da s filmom opozorim na desni ekstremizem, ki močno narašča. Predvsem na socialnih omrežjih je vedno več ekstremističnih vsebin. Mladim je treba posredovati, kaj je ta ekstremizem in kaj lahko iz njega nastane. Prav tragedija pri Peršmanu in policijska racija lani dobro pokažeta in nas opozarjata, da se grozne stvari še vedno dogajajo«.

Po predstavitvi filma je sledil še pogovor s Timno Katz in pričami časa. Ana Urban je pozvala mlade, naj se angažirajo in se zavzemajo za pravičnost. »Morate biti pogumni in nikdar ne strahopetni«. Katja Sturm Schnabl je na vprašanje, kaj film povzroči v njej, odgovorila: »Zame je to del vsakdana, vsak dan in vsako noč se soočam s temi slikami. Odkar je bila moja sestra umorjena v taborišču, je to nekaj stalnega. Zdaj nosim odgovornost spominjanja«.

Za Timno delo še ni končano – zdaj namreč sledi promocija. »V prvi vrsti je pomembno, da bi bil film na ogled v šolah, da ga vidijo šolarji. Pogovarjali smo se o tem, da bi bilo v nadaljevanju dobro, če film objavimo tudi na portalu YouTube, na drugih družbenih omrežjih pa v obliki krajših odlomkov iz filma«. Trenutno že potekajo pogovori o različnih možnostih, kako bi film lahko približali mladim in s tem pomagali ohranjati spomin na grozne zgodovinske dogodke.

Brina Kušej