»Zvesti prijatelj je močna zaščita, kdor ga je našel, je našel zaklad.« (Sir 6,14)

1906 – Povezovanje slovenskih duhovnikov

»Zvesti prijatelj je močna zaščita, kdor ga je našel, je našel zaklad.« Ta citat iz Sirahove knjige najdemo v statutih Sodalitete iz leta 1906. Naprej beremo: »med nevarnostmi je glavna tista, ki se skriva, če tako rečemo, v duhovni osami« (osamljenosti). Proti takim težavam naj bi se duhovniki povezali v posebnem društvu Sodalitas. Pobudnik ustanovitve združenja slovenske duhovščine na Koroškem je bil mladi kaplan Lambert Erlich. Januarja 1906 je začel zbirati mlade duhovnike z namenom ustanovitve Sodalitete po zgledu podobnih združenj na Kranjskem. V ospredju so bila socialna vprašanja in prilagoditev dušnega pastirstva potrebam časa. Gre za nov lik duhovnika, ki je socialno, kulturno in politično zavzet ter dejavno vstopa v odnos z družbo. Redna srečanja, predavanja in izmenjava izkušenj so krepili povezanost med duhovniki. Ustanovni zbor Sodalitete je bil decembra 1906 v Dobrli vasi. Prvi predsednik je postal Andrej Wieser.

Vključevanje laikov in kulturno delovanje

Leta 1907 je Lambert Erlich spodbujal ustanavljanje kulturnih in izobraževalnih društev za mladino. Nastala je Slovenska krščansko-socialna zveza za Koroško (SKSZ), ki je povezovala številna krajevna društva. Do leta 1914 je delovalo že 50 društev, kar predstavlja vrhunec kulturnega delovanja med koroškimi Slovenci v tem obdobju.

Na srečanjih so duhovniki obravnavali pastoralna, družbena in kulturna vprašanja. Posebno pozornost so namenjali dušnemu pastirstvu, verskemu tisku, katehezi ter gospodarskemu življenju. Pomembno vlogo je imela Mohorjeva družba, ki je s svojimi knjigami učila Slovence in Slovenke brati.

Leta 1926 je začela izhajati verska revija Nedelja, ki je postala pomembno glasilo slovenskih katoličanov na Koroškem. Leto pozneje se je na Koroško vrnil Rudolf Blüml in dal nov zagon pastorali. Organiziral je Caritas-sekretariat ter spodbujal Katoliško akcijo, ki je k dejavnemu sodelovanju v Cerkvi vključevala tudi laike. V tem času so se stopnjevale narodnostne napetosti med slovenskimi in nemškimi krogi.

1914 do 1945 – Preganjanje in ohranjanje identitete

Prva svetovna vojna je prekinila uspešen razvoj Sodalitete. Nemški nacionalisti so izkoristili vojne razmere za pregon slovenskih duhovnikov. Številni so bili zaprti ali podvrženi preiskavam. Cilj teh pritiskov je bil oslabiti slovenske narodne in cerkvene ustanove.

Več kot 40 slovenskih duhovnikov je zapustilo Koroško, med njimi tudi Lambert Erlich in Gregorij Rožman. Slovenci so se soočali z omejevanjem slovenščine v cerkvenem življenju in pri verouku.

V tridesetih letih se je Sodaliteta prizadevala za oblikovanje živih farnih občestev, večje sodelovanje vernikov in obnovo verskega življenja.

Po priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu leta 1938 so bili slovenski duhovniki ponovno tarča preganjanja. Številni so bili zaprti ali izgnani iz svojih župnij. Skupno je moralo svoje fare zapustiti 53 slovenskih duhovnikov. Nekateri so bili umorjeni v taboriščih. Novi oblastniki so prepovedali slovensko besedo, zavirali so verouk in skušali mladino dobiti pod svoj vpliv. Predsednik Sodalitete Benetek: »In ravno v teh časih, ko je večina sobratov morala iti v ječe, v mučeništvo, ko je 53 naših duhovnikov moralo zapustiti svoje fare, je bila Sodaliteta dragocena tolažba in pomoč kot molitvena vzajemnost.«

1945–1970 – Jezik, narodnost in ideološke napetosti

Po vojni je slovensko skupnost zaznamovala ideološka razdeljenost. Mnogi duhovniki so se znašli med narodnimi in političnimi nasprotji. Tomaž Holmar je položaj opisal kot »odločilno zarezo v najnovejši zgodovini koroških Slovencev ... Vzrok te razdvojitve ni bil ne hitlerizem ne fašizem in tudi ne neposredno druga svetovna vojna, temveč komunistična revolucija med Slovenci, ki je izkoristila vojno situacijo prav – upam si reči izključno – za svoje namene ... Posebno smo doživeli, da to novo gibanje ni bil boj za slovenski narod. Tedaj sem doživel, da je ta 'odporniški' boj tudi odpor proti pošteni krščanski slovenski duši.«

Leta 1949 je bil ustanovljen Narodni svet koroških Slovencev, ki je prispeval k stabilizaciji razmer. Hkrati so se nadaljevala prizadevanja za slovenski jezik v Cerkvi ter za obnovo Mohorjeve družbe in drugih slovenskih ustanov.

Od 1970 – Dialog, sodelovanje in sodobna pastorala

Drugi vatikanski koncil je prinesel nove smernice za življenje Cerkve. Na Koroškem je pomemben mejnik predstavljala škofijska sinoda leta 1971–1972, ki je poudarila dialog, medsebojno spoštovanje in sožitje med Nemci in Slovenci na Koroškem. Medtem ko so podirali dvojezične krajevne napise, je Cerkev nakazala novo pot v odnosih med Nemci in Slovenci na Koroškem. Pomembna koraka na tej poti sta bila tudi opravičilo Valentina Inzka starejšega nemško govorečim rojakom in dokument o Sožitju Nemcev in Slovencev v koroški Cerkvi.

Novi izzivi Sodalitete

Od sedemdesetih let dalje so v ospredje stopala vprašanja zakona in družine, vzgoje mladih, sodobnega dušnega pastirstva, duhovnih poklicev ter prihodnosti krščanskega življenja.

Okrepili so sodelovanje med Dušnopastirskim uradom, Slovenskim pastoralnim odborom, Katoliškim delovnim odborom, Domom v Tinjah in Mohorjevo družbo.

Med pomembnejšimi dogodki zadnjih desetletij, ki so sooblikovali ne le Sodaliteto, marveč širšo javnost, so obisk papeža Janeza Pavla II., pomoč beguncem iz nekdanje Jugoslavije, beatifikacija Antona Martina Slomška leta 1999 ter imenovanje Jožeta Marketza, člana Sodalitete, za krškega škofa leta 2020.

Sodaliteta tako že več ko 120 let povezuje vero, slovenski jezik, kulturo in pastoralno delovanje med koroškimi Slovenci.