Pfarre / Fara

Radsberg/Radiše

Naša fara / Unsere Pfarre

Fara Radiše se razprostirajo po prostrani, kakih tristo metrov nad celovško kotlino in mestom dvignjeni planoti vzhodnih Gur. Dobile so vzdevek »sončne«. Res se jim smeje sonce tudi jeseni in pozimi, ko prekriva dolino gosta megla. Ljudje so si do nedavnega služili kruh povečini s težkim delom pod milim nebom.

Bili so kmetovalci na malih in srednje velikih posestvih, hlapci, dninarji ali mali obrtniki. Les v gozdovih jim je prinesel nekaj dodatnega zaslužka. S prodajo svojih pridelkov na celovškem tedenskem trgu so prišli do malo denarja, ki so ga potrebovali za nakup najpotrebnejših reči. Kdor v domačem kraju ni našel dela in zaslužka, se je moral odseliti. Radiše so bile težko dostopne in brez prometnih zvez. Ni bilo mogoče, da bi se ljudje vračali dnevno s službenega mesta domov in drugi dan spet na delo.“ (Tomaž Ogris)

Za razvedrilo so Radišani radi zahajali v farovški hlev na igre in koncerte, kjer so izredno dejavni domači kulturniki in številni gostje ustvarili svojstveno in do danes nepozabno ozračje. Čeprav je poleg slovenskega društva vedno delovalo tudi bolj nemško usmerjeno pevsko društvo, je pogovorni jezik na Radišah ostal slovenski tudi ko so sosednje vasi druga za drugo spremenile jezikovni obraz. Pomembno mesto v vasi in življenju Radišanov je imela Cerkev. Nedeljska maša je bila obvezna, za mnoge tudi še popoldanski žegen. Šmarnice, križev pot, svitne v adventu in druge pobožnosti ter prazniki cerkvenega leta so odmerjali ljudem čas in prostor. Na Radišah nepozaben bo še dolgo ostal župnik Ludvik Jank, ki je spremljal od 1932 do 1994 kar več generacij vernikov od zibelke do groba.
„Vmes se je veliko spremenilo. Na Radišah pravih kmetov ne najdeš več. Ljudje se tudi ne odseljujejo. Obrnilo se je: Prebivalci mesta bežijo iz hrupnega in nezdravega okolja in iščejo oddih ali domovanje na radiški planoti. Domačini pa so si našli dobre službe, nabavili udobna vozila in zgradili lične domove, v katere se po opravljenem delu v Celovcu radi vračajo.“ (Tomaž Ogris)
Farovški hlev so društveniki pregradili v lep in funkcionalen kulturni dom, kamor igralske skupine in domači zbori še vedno privabijo številne “stare” Radišane in tudi marsikatere priseljence. Trgovine na Radišah ni, gostilne so ostale, spremenile pa so svoj značaj: imenujejo se “Buschenschenke” in so namenjene predvsem letoviščarjem, ki se v vedno večjem številu sprehajajo po radiški planoti. Ljudska šola, ki je ves čas bila močan steber radiške identitete, se mora vsako leto znova boriti za svoj nadaljnji obstoj. Tudi v Cerkvi se je marsikaj spremenilo: Novi župnik je dr. Jože Marketz, ki pa je hkrati ravnatelj Dušnopastirskega urada v Celovcu in zaradi mnogih obveznosti v škofiji le malo časa posveti župniji. Bogoslužja so postala dvojezična; napetosti zaradi pogovornega jezika, ki se bolj kot drugje zrcalijo prav na cerkvenem področju, se zmanjšujejo – nenazadnje zaradi tega, ker nemščina na vseh področjih radiškega družbenega življenja znatno napreduje. Župnijski svet, ki zavzeto in samostojno oblikuje farno življenje, se dobro zaveda odgovornosti za versko življenje predvsem mlajšega rodu. Hkrati pa aktivno sooblikuje domačo kulturo, ki je povezana s slovenskim jezikom. Kakor vsepovsod se ne moremo hvaliti z prevelikimi uspehi, a pri svojih prizadevanjih zvesto vztrajamo v zaupanju na Jezusovo obljubo: “Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.” (Mt 28, 20)

Die Pfarre Radsberg liegt auf einer Hochebene im östlichen Bereich der Sattnitzberge in etwa 750 m Höhe. Durchzogen mit Wäldern, Feldern, Wiesen und Weiden vermittelt das Gebiet stilles Glück jedem, der im Stande ist, offenen Auges durch die Landschaft zu wandeln. Der Boden wird bewirtschaftet, doch viele Menschen suchen den Lebensunterhalt nicht mehr in der Landwirtschaft, sondern gehen in der nahen Stadt Klagenfurt einem Erwerb nach. Die einstige Gemeinde – 1973 an Ebenthal angeschlossen – ist kein geschlossenes Siedlungsgebiet. Sie umfasst mehrere Dörfer: Radsberg/Radiše, Oberkreuth/Zgornje Rute, Unterkreuth/Spodnje Rute, Schwarz/Dvorec, Kossiach/Kozje, Werouzach/Verovce, Tutzach/Tuce und Lipizach/Lipica. Radsberg ist gewissermaßen eine Sprachinsel mit einem immer noch starken slowenischsprachigen Bevölkerungsteil geworden, nachdem die umliegenden Dörfer sich mehr und mehr von der slowenischen Ursprungskultur verabschiedet haben. Im Tal, wo im Herbst die Nebel liegen, galten die Radsberger deshalb bis vor nicht langer Zeit noch als rückständige, Gott hinter dem Rücken lebende, slowenischsprechende Sonderlinge. Sie verstanden es, etwas zu bewahren, was ihnen heute Anerkennung und Bewunderung bringt.“ (nach Thomas Ogris)

Ein wichtiger Teil der Lebenskultur am Radsberg wurde zweifellos seit jeher von der Kirche gestaltet, die mit ihrem Brauchtum durch das Kirchenjahr das Leben der Menschen prägte. Auch die persönliche Lebensgestaltung wurde bei vielen von einem traditionellen, sehr verinnerlichten Glauben geformt.
Untrennbar mit Glaube und Kirche verbunden ist die Gestalt des unvergesslichen Radsberger Pfarrers Ludwig Jank, der von 1932 bis 1994 -unterbrochen nur von den Kriegsjahren, als er von den Nationalsozialisten vertrieben wurde - ganze Generationen von Menschen sozusagen von der Wiege bis zum Grabe begleitete.

Als der Pfarrer älter wurde, übernahmen zunehmend Laien die Verantwortung in der Pfarrgemeinde, die sie bis heute engagiert wahrnehmen – zumal der derzeitige Pfarrer Dr. Josef Marketz zugleich Leiter des Slowenischen Seelsorgeamtes ist und der Pfarre nur wenig Zeit widmen kann.
Die Spannungen zwischen den Volksgruppen, die sich auch in der Kirche widerspiegelten, werden weniger, nicht zuletzt deswegen, weil die deutsche Sprache in allen Bereichen des Gesellschaftslebens auf dem Radsberg merklich voranschreitet. Der Pfarrgemeinderat, der engagiert und selbständig das Pfarrleben gestaltet, ist sich seiner Verantwortung für das religiöse Leben vor allem der jungen Generation wohl bewusst. Zugleich wird die heimische Kultur, die mit der slowenischen Sprache verbunden ist, aktiv mitgestaltet. Wie überall können wir nicht mit übermäßig großen Erfolgen prahlen, doch bei den eigenen Bemühungen vertrauen wir treu in die Verheißung Jesu: „Ich bin mit euch alle Tage bis zum Ende der Welt.“ (Mt 28,20)