Pfarre / Fara

Neuhaus/Suha

Das Gebet ist der rote Faden durch den Tag • Molitev je rdeča nit dneva

Firmlinge und Firmbegleiter des Dekanats Bleiburg besuchen die Gemeinschaft Cenacolo

Die Suche nach dem Sinn im Leben und nach Glück führt viele Jugendliche in die Abwärtsspirale der Abhängigkeit von Alkohol, Nikotin, Kokain, Heroin, aber auch von Videospielen sowie von exzessiver Nutzung des Smartphones und der sozialen Netzwerke. Bereits zu Beginn der 80iger Jahre erkannte dies Schwester Elvira Petrozzi und gründete die Gemeinschaft Cenacolo, um jungen Menschen in Krisensituationen einen Neubeginn zu ermöglichen. Das erste Haus wurde am 16. Juli 1983 in Saluzzo, ca. 60 km südlich von Turin, eröffnet und war schon bald so überlaufen, dass weitere Niederlassungen notwendig wurden. Heute gibt es bereits mehr als 60 Häuser in Italien, Österreich, Frankreich, Spanien, Portugal, Slowenien, Kroatien, Bosnien, Großbritannien, Irland sowie in den USA, Brasilien, Argentinien, Peru und Liberia.

Firmlinge mit ihren Firmbegleiterinnen und -begleitern beim Besuch der Gemeinschaft Ceancolo  (Foto/slika: Pfarrarchiv Neuhaus- Suha)
Firmlinge mit ihren Firmbegleiterinnen und -begleitern beim Besuch der Gemeinschaft Cenacolo (Foto/slika: Pfarrarchiv Neuhaus- Suha)

Am ersten Tag der Semesterferien lud das Dekanat Bleiburt/Pliberk, vertreten durch Dechant Msgr. Mag. Ivan Olip und Provisor Kons. Rat Mag. Slavko Thaler, 50 Jugendliche und ihre Firmbegleiter sowie Provisor Geistl. Rat Janez Tratar und Diakon Mag. Sašo Popijal ein, gemeinsam ins burgenländische Kleinfrauenhaid zu fahren. Dort befindet sich derzeit die einzige Niederlassung von Cenacolo im deutschsprachigen Raum. Zwei junge Männer, Edo und Julian, begrüßten uns herzlich und führten uns sodann gleich in die Kapelle, wo bereits ein Gitarrenspieler ein Lied intonierte und wir alle aufgefordert wurden mitzusingen und zu tanzen. Mehr oder weniger begeistert folgten wir dieser nicht ganz alltäglichen Einladung, die nicht das einzig Verstörende an diesem Vormittag bleiben sollte.

Ungläubig verfolgten unsere 12- bzw. 13-Jährigen die offenen Worte von Edo aus Mainz, der davon sprach, wie das Leben in der Gemeinschaft abläuft: Der Tag beginnt um 6:00 Uhr mit einem Gebet, dann werden einfache Tätigkeiten wie Holz sägen, im Garten arbeiten, putzen, kochen usw. erledigt. Diese Arbeit gibt dem Tag Struktur und den Menschen, die hier Hilfe suchen, Halt sowie mit den Gebeten auch geistige Nahrung für all die Herausforderungen des Lebens. Der kroatisch-stämmige Deutsche Edo erzählte von seiner Lebensgeschichte und seiner Drogensucht. Davon, dass er – obwohl die äußerlichen Dinge wie Job, Geld und Freundin da waren – trotzdem immer viel Traurigkeit, Wut und Zorn in sich spürte. Er bemerkte, dass er immer irgendwelche Masken trug, nie er selbst war und dadurch immer mehr seinen Lebenswillen verlor. Bis schließlich Freunde aus der Nähe von Medjugorje ihm von der Gemeinschaft erzählten, in die er 2020 eintrat. Ab diesem Zeitpunkt empfand er wieder Lebensfreude, konnte Gefühle zeigen und erkannte er, dass wahre Lebensfreude von innen kommt. Er sprach von dem Paradox, dass man die anderen Menschen an die erste Stelle setzen muss, damit man sich selbst helfen kann. Und davon, dass Verzicht – wenngleich nicht immer ganz einfach – einem wahre Freiheit schenkt.

Mit Blick auf einige Teilnehmerinnen merkte Edo außerdem an, dass manche Jugendliche eine Aufmerksamkeitsspanne wie eine Eintagsfliege hätten und sich ein Leben ohne Smartphone gar nicht mehr vorstellen könnten. Dabei schauen sie aber nicht glücklich aus, denn er habe gelesen, dass ein Smartphone im Hirn denselben Mechanismus auslösen könne wie Kokain. Deshalb plädierte er für einen bewussten Umgang, zeigte sein Handy ohne Touchscreen her und riet allen, den Menschen wieder mehr in die Augen zu schauen und Kontakte zu knüpfen und weniger am Smartphone zu hängen.

Julian aus München, dessen Computerspiel­-Sucht ihn vor mehr als drei Jahren in diese Gemeinschaft geführt hatte und der am Leistungsdruck in unserer Gesellschaft litt, erzählte uns, dass derzeit 26 Personen verschiedenster Nationen hier leben und arbeiten würden. Jeder werde nach Talent und Fähigkeit eingesetzt und lerne hier seine Stärken sowie Schwächen kennen. Der Aufenthalt sei kostenlos, es gebe keine Unterstützung von Kirche oder Staat für die Gemeinschaft Cenacolo, alles werde nur mit Spenden aufrechterhalten. Er führte uns dann noch nach draußen, zeigte einige Werkstätten, erzählte auch, dass die Wäsche einmal pro Woche von Hand gewaschen werden muss, führte uns zu den Kühen und entließ uns mit der Bitte, für die Gemeinschaft zu beten, wie auch die Gemeinschaft für uns beten werde.

Mit diesen vielen Eindrücken fuhr uns Chauffeur und Diakon Bernhard Wrienz ins nahe gelegene Mattersburg, wo wir bei Pizza und Getränken noch angeregte Gespräche führten, bevor es wieder ans Heimfahren ging. Auch unsere Firmlinge Vanessa, Jason und Samuel fanden die Lebensgeschichten von Edo und Julian interessant, freuten sich über die Kühe und dass es nach dem Pizza-Essen noch die Möglichkeit gab, ein wenig individuell einkaufen zu gehen. Bei allen aber herrschte die einhellige Meinung vor, dass es wichtig sei, dass es so eine Gemeinschaft für Menschen gibt, die den Sinn im Leben noch nicht gefunden haben und die in diesen Häusern die Freude am Leben wiederentdecken sollen.

Birmanci iz dekanije Pliberk na obisku v skupnosti Cenacolo

Iskanje smisla življenja in sreče mnoge mlade vodi v spiralo odvisnosti od alkohola, nikotina, kokaina, heroina, pa tudi od videoiger in pretirane uporabe pametnih telefonov in družbenih omrežij. Sestra Elvira Petrozzi je to spoznala že v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja in ustanovila skupnost Cenacolo, da bi mladim v kriznih razmerah omogočila nov začetek. Prva hiša je bila odprta 16. julija 1983 v Saluzzu, približno 60 km južno od Torina, in kmalu je bila tako polna, da so bile potrebne dodatne podružnice. Danes je že več kot 60 hiš v Italiji, Avstriji, Franciji, Španiji, na Portugalskem, v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni, Veliki Britaniji, na Irskem ter v ZDA, Braziliji, Argentini, Peruju in Liberiji.

Na prvi dan semestrskih počitnic je dekanija Pliberk, ki sta jo zastopala dekan msgr. mag. Ivan Olip in provizor mag. Slavko Thaler, povabila 50 mladih in njihovih spremljevalcev ter provizorja Janeza Tratarja in diakona Saša Popijala na skupno potovanje v Kleinfrauenhaid na Gradiščanskem. To je trenutno edina podružnica Cenacola v nemško govoreči regiji.

Gemeinsamer Tanz am Beginn (Pfarrarchiv Neuhaus- Suha)
Gemeinsamer Tanz am Beginn (Pfarrarchiv Neuhaus- Suha)

Dva mlada moška, Edo in Julian, sta nas prisrčno pozdravila in nas vodila naravnost v kapelo, kjer je kitarist že igral pesem, mi pa smo bili povabljeni, da zapojemo in zaplešemo. Bolj ali manj navdušeno smo sprejeli to nenavadno povabilo, kar pa ni bil edini presenetljiv del dopoldneva.

Naši dvanajst- in trinajstletniki so nejeverno poslušali odkrite besede Eda iz Mainza, ki je govoril o življenju v skupnosti: Dan se začne ob 6:00 uri z molitvijo, nato opravljajo preprosta opravila, kot so žaganje lesa, delo na vrtu, čiščenje, kuhanje itd. To delo daje strukturiranost dnevu in ljudem, ki tu iščejo pomoč, zagotavlja podporo, z molitvijo pa tudi duhovno hrano za vse življenjske izzive. Edo, Nemec hrvaškega porekla, nam je pripovedoval o svoji življenjski zgodbi in odvisnosti od drog. Govoril je o tem, da je - čeprav je imel zunanje stvari, kot so služba, denar in dekle - v sebi vedno čutil veliko žalosti, jeze in besa. Spoznal je, da je vedno nosil maske, da nikoli ni bil v sebi in da je vedno bolj izgubljal voljo do življenja. Nazadnje so mu prijatelji iz okolice Medžugorja povedali za skupnost, ki se ji je pridružil leta 2020. Od takrat je spet začutil veselje do življenja, znal je pokazati svoja čustva in spoznal, da pravo veselje do življenja prihaja od znotraj.

Govoril je o paradoksu, da moraš na prvo mesto postaviti druge ljudi, da lahko pomagaš sebi. In da šele brez alkohola, drog in drugih snovi in pripomočkov lahko doživiš pravo svobodo.

V zvezi z nekaterimi udeleženci je Edo opozoril tudi na to, da imajo nekateri mladi pozornost kot metuljček in si ne morejo več predstavljati življenja brez pametnega telefona. Vendar niso videti srečni, saj je prebral, da lahko pametni telefon v možganih sproži enak mehanizem kot kokain. Zato se je zavzel za zavesten pristop, pokazal svoj mobilni telefon brez zaslona na dotik in vsem svetoval, naj spet gledajo ljudem v oči, se več družijo in so manj navezani na svoje pametne telefone.

Julian iz Münchna, ki ga je pred več kot tremi leti v to skupnost pripeljala odvisnost od računalniških iger in ki je trpel zaradi pritiska, da mora biti v naši družbi uspešen, nam je povedal, da tu trenutno živi in dela 26 ljudi iz različnih držav. Vsak je razporejen glede na svoj talent in sposobnosti ter tu spozna svoje prednosti in slabosti. Bivanje je brezplačno, skupnost Cenacolo ne prejema nobene podpore s strani cerkve ali države, vse se vzdržuje le z donacijami. Nato nas je odpeljal ven, nam pokazal nekaj delavnic, povedal, da je treba enkrat na teden ročno oprati perilo, nas popeljal h kravam in nas zapustil s prošnjo, naj molimo za skupnost, tako kot bo skupnost molila za nas.

S temi številnimi vtisi nas je šofer in diakon Bernhard Wrienz odpeljal v bližnji Mattersburg, kjer smo ob pici in pijači živahno razpravljali, preden smo se spet odpravili domov. Tudi našim birmancem Vanessi, Jasonu in Samuelu sta se zdeli življenjski zgodbi Eda in Juliana zanimivi, veseli so bili krav in tega, da je bila po kosilu še priložnost za malo individualnih nakupov. Vsi pa so bili enotnega mnenja, da je pomembno, da obstaja takšna skupnost za ljudi, ki še niso našli smisla življenja in bi lahko v teh hišah ponovno odkrili veselje do življenja.

MM