Letošnje postno srečanje je bilo nekoliko drugačno. S svojim pričevanjem nas je Alenka Klinar popeljala v svet »ekstremnega« alpinizma, ki je njeno življenje v celoti spremenil. Plezanje, ki na prvi pogled izgleda zelo umirjen in prizemljen šport, lahko vodi v neke vrste odvisnost. Alenka je svoja rosna 30 leta živela polno. Dnevi in ure so bili prežeti s plezanjem, načrtovanjem novih tur, časa za družino in prijatelje izven plezalnih vrst ni bilo, živela je, kot se danes rada pošali, precej hipijevsko življenje. Ure v steni, viseča samo na nem klinu zabitem v skalo in v zaupanje na varovanje soplesalca, je bila edina skrb in način življenja, vse do usodnega trenutka v Dolomitih.

Telo nam mnogokrat sporoča, da je dovolj, da potrebuje počitek in pozornost. Tako je čutila tudi Alenka lepega poletnega dne, ko jo je pot vodila v previsne skale, kjer bo skupaj s soplezalcem plezala dan ali dva. Z neprijetnimi občutki in nekakšnim notranjim bojem se je podala v steno, kjer se žal ni končalo tako, kot sta s soplezalcem pričakovala. Ob previsu in dostopu do skalne police njeno telo ni več hotelo sodelovati in v trenutku je omahnila v globino in s telesom treščila ob skale. Za nekaj trenutkov se je svet okoli nje ustavil. Po dolgih urah sestopa iz stene in poti domov, na kateri se je prepričevala, da se ni nič zgodilo in da je njeno telo v redu, je bila prisiljena pogledati resnici v oči in sprejeti, da si je pri nesreči zlomila obe nogi. Kaj to pomeni za nekoga, ki se ravno odpravlja na nekaj mesečno odpravo v tuje hribe, v njenem primeru v Gruzijo? Sprejeti, da nekaj mesecev plezalne stvari lahko postavi v kot in se v celoti posveti rehabilitaciji, ji je zamajalo tla pod nogami. Začelo se je obdobje iskanja same sebe, lastne identitet. Temelji, ki so bili postavljeni tako na hitro, so se začeli rušiti. Vprašanje, kdo sem sedaj, ko ne morem več plezati? Kaj lahko sploh še dosežem? Tema, ki je glava ni uspela sprejeti.

V dolgih mesecih, ko je telesu končno privoščila počitek h kateremu je bila prisiljena, se je v njej nekaj premaknilo. Začutila je, da mora pisati, da mora svojo »navlako«, ki se je nabirala zliti na papir. Pisanje je bilo kot nekakšna terapija, ki jo je vodila k raziskovanju svojih korenin, k veri od katere se je zelo močno oddaljila, terapija globljega pogleda v primarno družino.

Pisanje je bilo kot nekakšna terapija, ki jo je vodila k raziskovanju svojih korenin

Za izkušnjo nesreče je Alenka Bogu zelo hvaležna. Svoja divja leta je potrebovala, da je v sebi na novo odkrila ženskost, ki jo je v času plezanja zanemarila oziroma zamenjala za moško energijo. Nesrečo opisuje tudi kot »streznitev«, pogled, da to kar ti je v življenju namenjeno, temu ne moreš ubežati, pa če še tako spreminjaš smeri. To kar ti je namenjeno te ujame in za to, za kar si poslan na ta svet moraš izpolniti.

To kar ti je namenjeno te ujame in za to, za kar si poslan na ta svet moraš izpolniti.

Nesreča v Dolomitih bi lahko imela drugačen konec, tega se Alenka danes močno zaveda, ter pravi, da kot kaže je imel in ima Bog z njo drugačne namene. Zelo smo prepričane v to, da je temu res tako. S svojo iskrenostjo in odprtostjo pričevanja nam je vsem pokazala, da pot v Svetlobo obstaja. Postno čas lepo sovpada s to prispodobo. Trpljenje in tema vodita v svetlobo in moč velike noči.