Postno srečanje žena, ki tradicionalno poteka na eno izmed postnih sobot, je zaradi trenutnih razmer oblikovano nekoliko drugače. Anja Kastelic, ki je med koroškimi ženami že dobro poznana, je pripravila besedilo, primerno za trenutni postno-koronski čas.

Anja v svojem razmišljanju nagovarja in išče svobodo. Svoboda, ki je ujeta v verige ali svoboda, ki nas resnično osvobaja?

Svoboda v verigah?

Tako pogosto se med nami sliši godrnjanje nad ukrepi, nad omejitvijo gibanja in druženja, nad prepovedjo nakupovanja, skupnih pijač ... Ko pa se razmere vsaj malo izboljšajo, doživljamo največjo svobodo v tem, da gremo s svojim prijateljem končno tudi na kavo in morda za trenutek snamemo masko. Pa je res to svoboda, da v našem življenju ne obstaja nobene omejitve, nobenega »ne-ja«? Ali je morda svoboda v tem, da sem svobodna od same sebe, od lastnega jamranja, lastnih trm in idej, ki so se udomačile v meni in mi narekujejo, pravzaprav »diktirajo«, kako mora biti?

V tem letu preizkušnje smo spoznali, kako je človek hotel biti vsemogočni gospodar vsega. Šele epidemija nas je razgalila in pokazala, kako zelo smo v resnici krhki in šibki, kako zelo se potrebujemo in kako zelo so trhli vsi naši gospodarski in ekonomski sistemi, ki človeka pogosto uporabijo in nato izvržejo. Za njimi se namreč skriva miselnost grešnega človeka, ki verjame, da je svoboda v tem, da vsi in vse služi meni, mojemu dobremu počutju in mojim potrebam. Toda prav to je največje suženjstvo, ki iz bratov dela sužnje, iz prijateljev nasprotnike in iz sosedov tekmece.

Samo odrešen človek lahko vsako situacijo, pa naj bo še tako neprijetna in polna omejitev, spremeni v novo priložnost ljubezni. Samo odrešen in ljubljen človek lahko središče iz samega sebe prestavi v Odnos z edinim pravim Bogom - Izvirom te ljubezni, posledično pa v odnose z drugimi, kjer je vsak človek priložnost, da mu izkažem naklonjenost in ljubezen. In kjer je ljubezen, tam je tudi kreativnost, tam je izvirnost, tam se najde pot. Vedno!

Če se ne moremo srečati v živo, se bomo po spletu (tudi, če nam to ni všeč!), če še ne moremo skupaj na kavo, bomo šli skupaj na sprehod in upoštevali razdaljo, če se porodi misel, kako nam je hudo, bo to znak, da smo ukrivljeni sami vase in spodbuda, da se ozremo po svoji okolici in raje pomislimo, komu in kako lahko pridemo naproti in pomagamo.

Prava svoboda...

Svoboda je v tem, da znotraj »verig«, ki nam jih postavlja epidemija, izkusimo edino in pravo svobodo ljubezni, ki je tudi omejitve ne morejo vzeti, ampak jo celo okrepijo. So ljudje, ki so preživeli Auschwitz, obdani z debelimi bodečimi žicami, krutim nasiljem nacistov in zaledenelimi človeškimi srci, in vendar so ostali polni notranje svobode. Niso si namreč dovolili vzeti svobode, da so verovali, ljubili in upali. Na drugi strani pa srečamo človeka, ki hodi po našem mestu, popolnoma »svoboden«, v odsotnosti slehernega nasilja, vojn in tegob, in vendar je največji zapornik samega sebe ter lastnega počutja.

Smo v postnem času, ko se pripravljamo na praznik Gospodovega vstajenja. On se je spustil v temino naših src, duš in odnosov, da bi nam prinesel Luč. Marsikoga je ta svetloba zmotila, celo zabolela, veliko se jih je umaknilo in raje izbralo temo, kdor pa je odprl svoje srce in sprejel milost te neskončne Ljubezni, ki ne pozna konca, je prejel milost večne svobode ljubljenih!

kdor pa je odprl svoje srce in sprejel milost te neskončne Ljubezni, ki ne pozna konca, je prejel milost večne svobode ljubljenih!

O tem nam piše apostol Janez v svojem prologu: »Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci.« (Jn 1,9-12)

Človekova svoboda...

Človekova svoboda torej ni v tem, da živi v odsotnosti sleherne teme, krivic in težav – to bo šele v nebesih – temveč je v tem, da se lahko v vsakem trenutku odloči ali bomo verjel Gospodu ali glasovom teme. Ali bo živel kot otrok luči, obiskan z Ljubeznijo trpečega in vstalega Kristusa ali kot otrok teme, ki se še nikoli ni odkril ljubljen. To je svoboda, ki nam jo je s krstom podaril Kristus. Svobodo, da lahko ponovno izbiramo ljubezen, izbiramo svetlobo in Luč. Sredi preganjanj, sredi stisk in naporov tega časa.
Naj zato zaključim z dragim apostolom Pavlom, ki se v svojih pismih tako rad imenuje jetnik Kristusa Jezusa. V tem je namreč naša največja svoboda, da namreč v vsakem trenutku in vsaki situaciji, ostajamo poslušni Ljubezni, ki nas kliče naprej, naproti bratom in sestram, v daritev našega življenja.

Naša svoboda je v tem, da namreč v vsakem trenutku in vsaki situaiji ostajamo poslušni Ljubezni, ki nas kliče naprej.