Povezani kot ena družina

Romanje živega rožnega venca v Št. Lenart pri Sedmih studencih

Mesec oktober je, prav tako kot maj, posvečen naši nebeški Materi Božji. Do zadnjega kotička so molivke in molivci Živega rožnega venca minulo nedeljo napolnili cerkev v Št. Lenartu, da bi počastili rožnovensko Mater Božjo. To romanje v oktobru je vsakoletna stalnica Katoliškega ženskega gibanja in Živega rožnega venca.

Blagoslov košar, Foto: fj
Blagoslov košar, Foto: fj

Referentka KŽG Frančiška Jelovčan je v svojih pozdravnih besedah izpostavila, za koliko ljudi je molitev rožnega venca duhovna hrana. Saj prav pri tej molitvi premišljujemo o življenju Jezusa in Marije in tako krepimo svojo vero, ki je velika milost za naše življenje. Prav za milost vere smo prosili pri sveti maši.

Župnik Peter Olip je v svoji pridigi poudaril, da je v družini kot mladostnik doživel vsakodnevno molitev, ki ga tudi danes krepi in mu je v močno oporo. Danes pa opaža, da celica družine postaja vedno bolj krha, saj je zelo moderno, da je mali otrok do večera v tuji vzgojni roki, kjer ni več tiste topline, katere je bil on deležen.

Po maši so žene pod vodstvom Dorice Kazianka z izvrstnimi glasovi zapele lavretanske litanije tako lepo, da ni zadonelo samo v prelepi cerkvi, temveč tudi v naših srcih. Župnik je blagoslovil košare s kruhom, pogačo in grozdjem, katere so prinesle žene iz mnogih far – kot viden znak povezanosti vseh far med seboj.

Ob koncu je zadonela še Marijina pesem »Marija, mati moja, tolažba sladka meni, siroti zapuščeni v dolini solzni si...«.
Spomin mi je poletel v nebeški raj k naši Ani Reichmann, kjer ni več solz, ne gorja in ne bolečin. Čutim, da ji je tam na drugi strani lepo in da je naši molitveni skupnosti čisto blizu.
27.10.2018 bomo za njo ob 10.00 obhajali prvo obletnico in se je spomnili v molitvi.


Ob skupni agapi smo uživali še tople sončne žarke in srečali mnogo znanih obrazov, imeli spodbudne pogovore, zaužili blagoslovljene jedi in morda ponesli kak košček kruha komu, ki se ni mogel udeležiti našega srečanja, in ga razveselili z obiskom. Na svoje domove smo se vračali z zaupanjem v srcu, da smo vsi otroci Božje Matere, pa tudi olajšani, saj smo v njeno naročje odložili svoj nahrbtnik z svojimi skrbmi in težavami, v upanju, da bo ona razsvetlila naše temine.

Vsakoletno molitveno srečanje je dragocen biser, ki zažari tudi še med letom v naš vsakdan. Obenem pa nas srečanje tako velike molitvene skupnosti krepi in nas spodbuja, da se ne nehamo truditi za dobro na svetu, obenem pa širiti Božje oznanilo.


Ani Boštjančič