Božja beseda – kot da zaplavaš v morje

Postno srečanje žena Katoliškega ženskega gibanja

Veselje v postu (Nedelja)
Veselje v postu (Nedelja)

»Ne znamo zdržati, da nas ima kdo rad,« je Anja Kastelic povedala ob začetku postnega srečanja. Post naj bi nas navadil, da bi vzdržali ljubezen. Katoliško žensko gibanje je v soboto, 25. februarja, vabilo na tradicionalno postno srečanje žena. Referentka Frančiška Trpin-Jelovčan je povabila Anjo Kastelic, da je spregovorila na temo »Tempeljski vrelec – izvir žive vode«. V Tischlerjevi dvorani Mohorjeve se je zbralo veliko žensk, ki jih je ta tema zelo nagovorila.

Na začetku je vsaka udeleženka lahko povedala, česa si želi in po čem hrepeni. Predavateljica je izrazila svojo željo, »da bi milost imela glavno besedo, ne pa naši strahovi, naši projekti ... Da bi imel prostor Sveti Duh.« Kristjani nismo poslani v svet kot glavna jed, ne kot sladkor, ampak kot sol. Kristjan ima dober okus, ko ne računa samo nase. Poslani smo, da prek nas svet vidi, da smo Božji otroci, da imamo Očeta. »Kristjani pa se večkrat zataknemo na postajah križevega pota, ne pridemo do vstajenja,« je dejala Anja Kastelic. Po vstajenju se je začel kairos – milostni čas. Pravo vprašanje je: »Kaj je Gospod že storil za nas?«, ne pa »Kaj moram jaz storiti za Gospoda?« Vera je dar, bistveno je, da jo sprejmemo, da smo budni in pozorni, da ne bi zamudili Božjih milosti. Anja Kastelic je bila tudi v slovenski delegaciji na celinskem sinodalnem srečanju v Pragi, kjer je doživela veliko raznolikost Evrope, a tudi to, da nas »čas pelje k bistvenemu.« Mladi so povedali, da pogrešajo pristno vero pri odraslih. Ne potrebujejo okvirjev brez vsebine.

V veselje ji je delo z Božjo besedo – ko jo začneš brati, je, kot da zaplavaš v morje. Sveto pismo je bilo v središču tudi na srečanju, natančneje odlomek iz Ezekijela 47,1–12. Ko se zgodi srečanje, se spremeni okus. Odnos naredi milostni čas. Gospod želi živeti odnos z nami. »Mi smo vedno v odnosu s Kristusom, ne moremo biti same.« Nova zaveza nam pravi, da smo mi v Bogu in Bog v nas. Tempeljski vrelec je podoba krstne milosti, ki je v nas, to so »reke žive vode iz osrčja.« To naj bi nam dajalo moč. Že zjutraj, ko se zbudimo, se spomnimo, da nas je Jezus osvojil, da Sveti Duh že živi v nas. Tudi čez dan lahko v različnih trenutkih kratko molimo: »Gospod, v tej situaciji razodeni svojo ljubezen skozi mene.« Če živimo kot ljubljeni sinovi in hčere, ne potrebujemo tekmovati z drugimi. Potem ne preverjamo pri drugih, koliko smo ljubljeni in všečni. Vidimo, koliko lepega smo že doživeli. Psihološki spomin poudarja krivice, ki so se nam zgodile, duhovni spomin pa nas pelje gledati milosti. Milost je hrana za srce, ki je lačno. Prva hrana za človeka je odnos z Gospodom. Post naj nam senzibilizira pogled na lepoto in ljubezen. Duhovne oči zrejo, ne sodijo. Prva skušnjava ženske je, da bi imela vse pod kontrolo. Bog pa nas sprašuje: »Ali mi zaupaš? Ali si upaš iti na globoko?« Vabi nas: »Pridi.« Bog ve, da potrebujemo čas, da udomačimo vsako novost, ki nam jo prinese.

Duhovni asistent Katoliškega ženskega gibanja Peter Olip je postno srečanje sklenil s sv. mašo v kapeli Mohorjeve.

Mateja Rihter