Člani župnijskih svetov dekanije Dobrla vas z duhovniki smo se srečali v Železni Kapli, bilo nas je petinsedemdeset. Z veseljem smo prisluhnili besedam škofa Aloisa Schwarza. Dal nam je čutiti, da je Cerkev poklicana, da je Očetova hiša, z vselej na široko odprtimi vrati, vsi naj se čutijo ljubljene in sprejete.

Seit der Kontaktwoche im Jahre 2010 treffen sich die Pfarrgemeinderätinnen und Räte mit ihren Pfarrvorstehern aus dem Dekanat Eberndorf alljährlich zu einem gemeinsamen Dekanatstag, um miteinander ein Thema in den Blick zu nehmen, gemeinsam zu beten, sich auszutauschen und gegenseitig zu bestärken. Der Dekanatstag 2018 stand unter dem Motto: „Liturgie mit Leben erfüllen“. Diözesanbischof Dr. Alois Schwarz wies in seinem Referat darauf hin, dass die Liturgie das Herzstück im Leben der Kirche ist. In der Eucharistiefeier  bekommt das Leben des Menschen mit all seinen Höhen und Tiefen Raum und wird durch Gott verwandelt. Es gilt den Gottesdienst mit Leben zu erfüllen und dem Leben durch die Liturgie Fülle zu verleihen.

Liturgija je srčna zadeva v življenju Cerkve, ki se je prilagodila potrebam nove dobe. Od koncila naprej ni več v ospredju latinščina, ampak Cerkev izraža pristno katoliškost v domačem jeziku, kaže lepoto mnogovrstnega obličja.  Vsaka kultura prispeva vrednote in pozitivne oblike, kako naj oznanjamo, razumeno in živimo evangelij.

Petinštirideset let je minilo od škofijske sinode. Velik izziv ostaja, ali smo prisotni s svojimi občutki, sanjami, z jezikom ljubezni v bogoslužju. Liturgija je globoka povezava  s posamezno življensko zgodovino človeka. Ta ljubezen klije v žlahtnem srcu človeka, ki se na poseben način izraža v načinu posamezne, osebnostne zgodovine. V našem pastoralnem delu ne gre za nas, soljudje smejo biti posebni adresati, ki nam sporočajo težave in izražajo njihovo upanje. Poglejmo na naše soljudi, prisluhnimo jim, skušajmo najti odgovore na razna vprašanja, praznujmo z njimi in nato naj nadaljujejo svoje poti. Ko obhajamo zakramente, smemo korakati z ljudmi s posebno pozornostjo, ki jo hočemo imenovati z besedami: ŽIVETI – RAZLOŽITI – PRAZNOVATI. Vsi potrebujemo pogled bližine, da znamo razložiti življenjske dogodke. Smemo se poglobiti v umetnost spremljanja sočloveka, smemo se naučiti sezuti si čevlje z nog pred sveto zemljo drugega, kot pravi papež Frančišek. Svojemu ravnanju moramo dati zdravilen ritem ljubezni s spoštljivim pogledom sočutja, ki hkrati ozdravlja, osvobaja in bodri k zorenju v krščanskem življenju.

V teku leta prihajamo z našimi praznovanji in rituali v stik z mnogimi življenjskimi postajami naših soljudi. Gospod škof je navedel B. Elbsa, ki pravi: »Cerkveno leto je zdravilen krog, v katerem je prostora za vse od rojstva do smrti, v katerem doživimo veselje in žalost, upanje in obup, strah in zatiranje, žetev in hvaležnost.«

Kaj je pomembno za človeka na lepi poti življenja? Najprej hvaležnost, ki je kardinalska pot in pelje človeka v doživetje, da je obdarovan, zaželen, pomemben. Pomembna je tudi pozornost za obrobna dogajanja. Kar velja za vsa lepa doživetja, o katerih radi govorimo, velja prav tako za žalostne trenutke, o katerih smemo pozorno govoriti in s tem najti pot v novi vsakdan.

Povabljeni smo v veselje praznovanja, ki nam ga prinaša Gospod z daritvijo svete maše. Prihajamo v cerkev in se po-zdravimo. Gospod nas jemlje na svoje rame, četudi grešimo. V priznanju grehov smemo dvigniti glave in znova začnemo z nežnostjo, ki nas ne razočara in zato prosimo za odpuščanje.

Zapojemo glorijo in nato v dnevni molitvi povemo, zakaj smo prišli. Smo navzoči, ker se je Bog  učlovečil, postal otrok v Betlehemu. Sledijo berila, smemo prisluhniti svetopisemskim zgodbam. Pri evangeliju vsi vstanemo, ker nas nagovori »zvezdnik dneva«, ki nam ima veliko povedati. To lahko primerjamo z lepim koncertom. Duhovnik razlaga besedila in poveže besede z našim življenjem. Duhovnik skuša povezati besede z našo vsakdanjostjo, obenem razloži, da smo vsi adresati veselega oznanila. V prošnjah mislimo na naše sopotnike. Sledi priprava darov. Nato je On, o katerem smo govorili, nenadoma med nami. Smemo povzdigniti naša srca. Znajdemo se pred našim Bogom. Ko je Bog v Jezusu med nami, smo poklicani, da izpovemo: tvojo smrt oznanjamo in tvoje vstajenje slavimo. Sredi odrešenjske zgodovine smo – smrt nima zadnje besede. V molitvi očenaš doživimo, da smemo deliti božje darove. Bogastvo življenja postane vidno, ko delimo. V liturgiji povemo »Kristusovo telo« njemu, ki stoji pred nami in prav tako hostiji, ki jo imamo v roki. To pomeni, da si med seboj podarimo Kristusovo telo. Od maše se vračamo kot monštranca na domove. Boga nosimo v sebi. Smemo ponesti veselo sporočilo, ki smo ga prejeli v miru, v svet.

Besede našega škofa so nam razodele veličino kruha, ko smo slišali, kako mu je mama ob raznih obiskih doma vedno dala kruh za na pot. Smemo spoštovati kruh, majhno hostijo, v kateri smemo doživeti vse napore Jezusa za nas, kako je nesel križ na Golgoto in se za nas daroval.

Ne pozabimo obhajati ob nedeljah skupnega kosila. Potrebujemo ritem skupnega praznovanja, ko si povemo lepe zgodbe življenja in utrdimo skupnost družine.

»Prvi korak tega vedno spoštljivega in prijaznega oznanjevanja je v osebnem pogovoru, v katerem se drugi človek izpove in izreče svoje veselje, svoje upanje, skrbi za svoje drage in veliko stvari, katerih je njegovo srce polno.« Slišali smo spodbudne besede, kako je vsak človek zakoreninjen v materini besedi, s katero slavi svojega Boga.

Obhajali smo sv. mašo, pri kateri so bili tudi navzoči prvoobhajanci in starši župnije Železna Kapla in mnogi verniki.

Popoldne smo doživeli našega škofa, ki je v enournem pogovoru zelo sproščeno in prijazno odgovarjal na vprašanja navzočih. Ob koncu smo slišali željo škofa: Treba je napolniti liturgijo z življenjem in življenje z liturgijo. 

To so nekateri utrinki z bogatega srečanja župnijskih svetnikov s škofom, ki nas je z načinom svojega predavanja in pogovora navdušil za delo po naših župnijah.

POLDE ZUNDER