Johann Erschnig je dokazal, da je tudi žvižganje glasba

Svetnovno znani ansambel Avsenik ni mogel mimo Ziljana Johanna Erschniga iz Gorič pri Šmohorju. V ansamblu je bil znan kot »koroški žvižgavec« in eden redkih na svetu, ki to zmorejo. Zanj je bilo v življenju vedno pomembno, storiti kaj izrednega in posebnega. Vseeno ali je to bilo v glasbi ali v poklicu.

Po poklicu je Johann Erschnig mizar, doma je v Goričah in njegova mizarska dela so šla tudi v svet. Nekatera so bila izredna, tako rekoč umetniško navdahnjena. Različne vrste lesa, nekaj predalov več in to na posebnih nepričakovanih mestih, ter izredne oblike, to so zmesi za posebno pohištvo. Glasba in umetniško ustvarjanje z lesom, iz katerega lahko nastanejo tudi skulpture, delajo življenje dragocenejše, pravi. »Nikdar se nisem zadovoljil s povprečnim, vedno sem želel narediti kaj več.« Da je to mogoče, je dokazal kot mizar, prav tako pa mu je v življenju pomenila glasba tisto, kar bogati njegovo življenje. In tudi tu je vedel, petje samo, je premalo. Na potovanjih je začel žvižgati najprej h glasbi Beatlov in mnogo tudi h klasični glasbi. Žvižgal je po posluhu in žvižgal je tudi na Avsenikovo glasbo. Potem pa je bil kmalu v Begunjah in se predstavil ansamblu Avseniku in kariera »koroškega žvižgavca« se je začela. Nekaj let je spremljal ansambel Avsenik. »To z žvižganjem je tako kot z jodlanjem, je dodatek h glasbi,« pravi in je ponosen na odlikovanje, ki ga je prejel od ansambla za ta njegov »dodatek«.

Da, žvižganje, ga je postavilo na razne odre pod žaromete in prejel je močan aplavz. Njegova želja je, da bi še lahko s kakšnim ansamblom žvižgal, »predvsem lepo bi bilo, če bi kakšen komad imel solistični vložek z žvižganjem«.

Pesem je njegova spremljevalka. Rad poje pod lipo pri prvem reju na ziljskem žegnu. Rad poje pesmi v obeh deželnih jezikih. Med slovenskimi ima najraje: Tratica, Oj dečva …, Oj kako lepo poje črni kos in Bog nam dajte … In kako je prišel Ziljan iz Gorič, ki se je v ljudski šoli še učil slovenščine in mu je babica rekla, da je dobro, da zna tudi slovensko, k cerkvenemu zboru v Ločah, kjer poje že 15 let? Danica Thaler-Urschitz ga je slišala žvižgati v Begunjah pri Avseniku in ga povabila, da sodeluje pri oddaji o ansamblu. Nato pa je pot Johanna Erschniga že vodila v taberno Erike in Joška Wrolicha v Loče. In seveda so v tej taberni tudi peli. Slišala ga je Erika Wrolich in ga povabila, da sodeluje pri cerkvenem zboru. To rad dela sedaj že 15 let. Njegovo življenje pa se odvija med Preseko ob Preseškem jezeru in Borovljami, vmes na tej poti pa so Loče, kjer s cerkvenim zborom vadi in poje pri svetih mašah.

Kreativne so tudi poti, kako je prišlo do srečanja z »Avsenikovim žvižgavcem«. Joško Wrolich je okrog vseh svetih sporočil Nedelji, da pozna nekoga, ki je za svoje starše ustvaril poseben nagrobni spomenik na pokopališču v Borljah v Ziljski dolini. In ta spomenik je postal nekaj posebnega. Les, jeklo, kamen, beton. Erschnig: »Kot od vetra spihano. Želel sem ustvariti vtis, da je veter zemeljsko življenje staršev spihal v novo življenje.«

Vincenc Gotthardt