Srce je omagalo,
tvoj dih je zastal,
a nate spomin
bo večno ostal.

Te vrstice so otroci Traudi, Heidi in Manfred, zeta Gabriel in Andrej, vnukinje in vnuki Emanuel, Nadja, Mirjam, Julian in Simon ter pravnuki Valentin, Florentina, Levi in Emil v imenu vseh sorodnikov zapisali v slovo očetu, tastu, dedku, pradedku, bratu in stricu Nužeju Tolmaierju iz Verovc, ki je svoje življenje posvetil delu za kulturo in slovensko narodno skupnost. Dobro pripravljen je odšel v večnost v četrtek, 28. avgusta 2025, v 84. letu starosti.

Škof Jože Marketz je vodil pogreb na Radišah v torek, 2. septembra, kjer je res mnogo ljudi z vseh koncev Koroške, Slovenije in Italije prišlo k slovesu. Somaševali so nadškof Stanislav Hočevar in številni duhovniki. Škof Marketz je dejal, »da smo se zbrali v spoštovanju, tišini in molitvi ob slovesu Nužeja Tolmaierja, ki je bil mož kulture, vere in človečnosti.« Opisal ga je, da je bil Nužej neverjetno komunikativen in je imel nadvse dober spomin. V evangeliju smo slišali, kaj pomeni vstajenje, kaj pomeni upanje onkraj smrti. Evangelij nam ponudi odgovor: »Bog ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti v njem vsi živijo.« Škof Marketz je dejal, da ob slovesu potrebujemo obljubo, da smrt nima zadnje besede, »da življenje, ki je bilo darovano v veri, ljubezni in služenju ne izgine, ampak se preobrazi. In prav to je bilo življenje našega pokojnega brata.«

Škof Marketz je že v času, ko je bil še župnik na Radišah, doživljal, da Nužej ni verjel samo v Boga, temveč je verjel tudi v človeka, v njegovo sposobnost za dobro, za dialog, za rast. »Gradil je mostove med jeziki, med narodi, med ljudmi. Gradil je z besedo, s kulturo, s spoštovanjem do drugega. Njegova vera ni bila zgolj osebna tolažba, ampak gonilna sila njegovega delovanja. Včasih tudi potreben korektiv, saj je bil Nužej občutljivega srca in so ga marsikatere besede žalile in bolele, njegova vera pa ga je vabila nazaj na pot odpuščanja in ljubezni.«

S sestrama in z bratoma je bil vse življenje zelo povezan.

Nužej Tolmaier se je leta 1942 rodil v pregnanstvu v taborišču Frauenaurach. Svoje poslanstvo je našel v kulturi in povezovanju. Škof Jože Marketz je na pogrebu dejal: »Ko danes razmišljamo o njegovem življenju, se ne spominjamo le njegovih del, številnih prispevkov k ohranjanju in obnavljanju kulturne dediščine, pro­jektov, sodelovanja med narodi, prevodov, knjig, ampak predvsem njegove drže. Bil je ­radoveden, pozorno je opazoval, kaj se dogaja okrog njega in čeprav je rad govoril, je znal poslušati.« Za Nužeja smo molili v hvaležnosti. »Prosimo Gospoda, naj mu da počitek med pravičnimi in večni mir. Naj tudi nam da poguma, da bomo nadaljevali to, kar je Nužej začel,« je sklenil škof.

Zelo se je veselil vnukov in pravnukov, ponosen je bil na njihove dosežke. Vnukinji in vnuke je vsako nedeljo poklical.

Vnuki so prebrali osebne prošnje, posebej iskreno, iskrivo in ganljivo pa je bilo pismo, ki sta ga vnuka Simon Lampichler in Julian Lipuš in v imenu vseh vnukinj in vnukov prebrala dediju v spomin.

Mateja Rihter

Krščanska kulturna zveza in Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik sta ob slovesu dolgoletnega tajnika KKZ in predsednika Narodopisnega društva Urban Jarnik zapisala: »Ko je leta 1965 – ob službi za Naš tednik – začel delati na Krščanski kulturni zvezi, se je ta, po dobrih desetih letih od ustanovitve, komaj začela razvijati. Nužej Tolmaier, ki je odraščal v zavedni, kulturno in versko ozaveščeni družini na Radišah, je vso svojo energijo posvetil razvoju in napredovanju slovenskega jezika in kulture na Koroškem. Njegovo življenjsko delo je bogata bera kulturnega življenja, ki je v času njegovega delovanja zacvetela po celotnem dvojezičnem ozemlju na Koroškem. Kot sodelavec Našega tednika je prišel v stik s posamezniki v najrazličnejših krajih južne Koroške. Mnoga poznanstva je znal razviti v plodno kulturno sodelovanje s Krščansko kulturno zvezo. Močan razcvet kulturnega življenja med koroškimi Slovenci je nedvomno tesno povezan z osebo Nužeja Tolmaierja. Koliko je bilo njegovih novih izvirnih pobud in koliko novih pristopov – če samo pomislimo na razvoj gledališkega in lutkovnega ustvarjanja na Koroškem, na gledališko in lutkovno delavnico v Ankaranu, na pevsko revijo Koroška poje, na Teden mladih umetnikov, na Jezikovne počitnice v Novem mestu ali na plodno čezmejno sodelovanje s Slovenci na Primorskem in v sosednji Sloveniji. Trajen dokument ostaja obširno publicistično delo na področju kulturnega, glasbenega in pevskega ustvarjanja ter njegov prispevek k dokumentaciji narodopisne dediščine koroških Slovencev. »Kar je zapisano, ne bo izbrisano,« je bilo vodilo njegovega zagnanega dela.
Po njegovi zaslugi je nastal etnološki oddelek pri KKZ in nato Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik – njemu je predsedoval od leta 2004 do zadnjih dni in skrbel, da je bogata kulturna dediščina Slovencev na Koroškem postala vidna.
Bil je neverjetno daljnoviden in napreden ter spreten pri navezovanju stikov ter pri povezovanju ljudi in ustanov v prid celotne narodne skupnosti. Za Krščansko kulturno zvezo je njegovo delo postalo temelj delovanja. Njegov nesebični pristop do dela, s katerim je znal nagovoriti in navdušiti ljudi na podeželju za aktivno delovanje v kulturnih društvih, je in ostaja njegova oporoka nam naslednikom. Spoštovanje do vsakogar, zanimanje za kulturno delo v najbolj »pozabljenih« predelih naše Koroške in povezovanje s celotnim slovenskim kulturnim prostorom, z zamejstvom in zdomstvom, njegova strast do rasti kulturnega življenja in njegova neizmerna ljubezen do slovenske besede in kulture ostajajo neizbrisen spoštljiv spomin na velikana kulturnega dela na Koroškem.«

Tiha zemlja, knjiga, ki jo je uredil Nužej Tolmaier, je pesemsko ljudsko izročilo z Radiš in okolice od najstarejših zapisov do sodobne literature. Ta knjiga mu je bila zelo dragocena.

Mnogi imajo ideje, ampak Nužej je ideje tudi uresničil. Prejel je številne nagrade v Avstriji, Sloveniji, Italiji, posebej se je veselil Tischlerjeve nagrade, ki jo je prejel leta 2022. Predsednik Narodnega sveta Valentin Inzko je o Nužeju zapisal: »Bil je živa enciklopedija, poznali so ga v Rožu, Podjuni in na Zilji, ne smemo pozabiti niti Primorske in Slovenije. Bil je človek, ki je imel tisoč idej. Ideje imajo sicer mnogi. Razlika pa je v tem, da je Nužej te mnogoštevilne in inovativne ideje tudi uresničil. Ena od uresničenih pobud je bila imenitna publikacija »Tiha zemlja«, zbirka starejših in novejših pesmi z Radiš in okolice. In ravno to pesem so ponesli v svet Dunajski simfoniki leta 2009, ki so Tiho zemljo čudovito zaigrali na prireditvi v koncertni hiši na Dunaju.«

Valentin Inzko je zapisal še: »Hvala, Nužej, za neumorno delovanje na mnogoterih področjih kulture in hvala tudi za politične dejavnosti v okviru Narodnega sveta in Našega tednika, ko je bil predsednik moj oče, saj si zaradi tožb Heimatdiensta moral kar nekajkrat na sodišče. Sedaj pa počivaj v nebeškem miru in naj ti bo domača zemlja tiha in lahka.«

Deželni glavar Peter Kaiser je ob slovesu Nužeja Tolmaierja dejal, da je bil »neutrudni graditelj mostov med kulturami. Njegovo delo ostaja naloga za vse nas.«