Letošnji božični dopust pri družini na Koroškem je bil za Kristiana Metschina krajši kot po navadi. Razlog je velika službena odgovornost. »Konec januarja imamo v Gradcu Srednjeevropsko konferenco za obnovljive vire z okoli 1.500 udeleženci in za organizacijo sem odgovoren jaz.« Zato je bil božični dopust letos krajši. »Imam občutek, da jr to, kar delam, res smiselno.«

Poklicno je Kristian Metschina zaposlen pri Kmetijsko-gozdarski zbornici v Gradcu, kjer vodi oddelek za obnovljive vire. Poleg tega je dejaven tudi v predsedstvu Avstrijske zveze za bioenergijo in sodeluje na Dunaju, v Bruslju ter tudi drugod po svetu. Letos ga čaka večtedensko strokovno potovanje v Kanado.

Kristian Metschina je odraščal na kmetiji na Reki pri Št. Jakobu v Rožu, z bratom, dvema sestrama, starši, babico in dedkom. »Imel sem otroštvo tako, kot si ga človek lahko samo želi,« pravi. Življenje na kmetiji, odnosi s sosedi in prijatelji ter občutek skupnosti so bili samoumevni. »Prepričan sem, da me to nosi skozi vse življenje.« Vrednote, ki jih je prejel doma, so mu še danes zelo pomembne. »Za to sem zelo, zelo hvaležen.«

Danes z ženo Sandro in tremi otroki živi na obrobju Gradca. Sandra dela kot arhitektka pri avstrijskih železnicah. Sin Elija Matej je star 11 let in obiskuje angleško gimnazijo v Gradcu, sin Teodor Francej je star 8 let in hodi v ljudsko šolo, hčerka Mila Greta pa trenutno obiskuje vrtec.

Hišo so si zgradili na prehodu med mestom in podeželjem. »Če hočemo naravo, smo v petih minutah v naravi. Če hočemo v mesto, smo v petih minutah v mestu. Za nas je to idealen položaj.« Obkroženi so s prijaznimi sosedi in prijatelji, s katerimi se radi družijo.

»Ko pridem tja, ne pridem na dopust, ampak pridem res domov, pridem tja, kjer živijo moji ljudje.«

Življenje koroškega Slovenca v Gradcu vidi kot idealno. »Zelo je pomembno, da imam stik do doma, da nimam občutka, da nisem več doma.« Ko se vrača na Koroško, to ni dopust. »Ko pridem tja, ne pridem na dopust, ampak pridem res domov, pridem tja, kjer živijo moji ljudje.«

Vera ima v njegovem življenju pomembno mesto. V otroštvu je bilo cerkveno življenje samoumevno: »Bilo je samoumevno, da smo bili v fari, da smo hodili v cerkev, pomagali pri farnem prazniku in bili v Marijinem vrtcu.« Prav zaradi te samoumevnosti se je v času študija nekoliko oddaljil. »To je bil tudi razlog, da sem se v teku študija malo oddaljil od Cerkve.« Potreboval je nov dostop. »Cerkev sem moral sam zase ponovno odkriti.« Posebej poudarja pomen skupnosti: »Prepričan sem, da človek potrebuje skupščino, kjer lahko vero živi.« Z ženo sta dejavna v župniji Schutzengelkirche v Gradcu, sodelujeta pri zboru, trikraljevski akciji, kot Miklavž in pri farnem prazniku. Opozarja tudi na nevidna dela: »Ni samo tisto, kar se vidi na zunaj. Tudi to, da pripraviš kavo po maši in potem pomiješ.« Vera mu pomeni oporo v slabih in dobrih časih. »Že to, da veš, da imaš nekoga, na katerega se lahko zaneseš, je zelo pomembno.« Hkrati jasno pove: »To ne pomeni, da se z vsem strinjam, kar se dogaja v Cerkvi.«

Slovenski jezik je zanj bistveni del identitete. »Doma govorim z otroki samo slovensko. To je za mene samoumevno.« Otroci obiskujejo tudi pouk slovenščine kot maternega jezika, sodelujejo pri slovenskih kulturnih ponudbah v Gradcu. »Tudi v nemškem okolju je mogoče otroke vzgajati slovensko.«

Pomembno mesto v njegovem razmišljanju zavzema tudi vprašanje, katere vrednote želi dati naprej svojim otrokom. Kristian Metschina si želi, da bi šli otroci »z odprtimi očmi in z odprtim srcem, samozavestno skozi življenje«, da bi znali opazovati svet okoli sebe in si tudi »upali postavljati tista vprašanja, ki jih človek mora postavljati«. Samozavest zanj ne pomeni zaprtosti vase, temveč zavedanje, da »nisem sam na svetu« in da mora vsak posameznik tudi sam kaj prispevati, če naj družba deluje. Otroci naj bodo tolerantni in naj se zavedajo, »v kakšni situaciji živimo, da nam gre dobro in da to prinaša odgovornost.« Ob tem je zelo pomembno, da poznajo svoje korenine, da vedo, od kod prihajajo, in da razumejo slovenščino, vero in družino kot del svoje identitete. »Po prvi vrsti je res to, da so samozavestni, da imajo odprte oči in odprto srce in da se zavedajo svojih korenin, vrednot, ki jih sam skušam živeti in predajati naprej z zgledom.«

Pomembno ravnotežje v življenju Kristiana Metschina predstavlja tudi šport. V gibanju najde čas zase. »Zelo rad sem v naravi. Če tečem, če sem na kolesu ali pa če plavam,« pravi. Posebno mesto ima zanj tek do majhne kapelice v gozdu nad Gradcem, posvečene Janezu in Pavlu. Ko se tam ustavi in pogleda križ, začuti posebno bližino. »Imam občutek, da sem tam malo bližje pri Bogu in da je potem vse malo bolj enostavno.« Ti trenutki so zanj povezava med telesnim naporom, notranjim mirom in domovino.

Njegove želje za prihodnost so preproste: »Da bi ostali zdravi in da bi se še dolga leta lahko vračal domov na Koroško.« Posebej je hvaležen staršem. »To, da sem lahko šel na Slovensko gimnazijo, v Modestov dom, na študij in do doktorata, ni bilo samoumevno. In tega ne pozabim.« Zelo rad se pripelje na Koroško domov. »Ne na dopust, ampak res domov.« Posebej dragoceno mu je, da ti družinski stiki ostajajo živi in globoki. Hvaležen je, da se z očetom in mamo lahko pogovarja tudi v tišjih, osebnih trenutkih, in da so odnosi s sorojenci zaznamovani z bližino, ki ni samoumevna. Njegova želja je, da bi to povezanost lahko prenesel tudi na svoje otroke: »Da bi tudi oni imeli tisti občutek, da je del njih doma na Reki pri Št. Jakobu, da imajo tam ljudi, ki jih imajo radi.«