Miha Kreutz je imel v rokah milijone knjig. Prebral jih je tisoče, ali vsaj njihove začetke in sporočilo. Odraščal je s potujočo knjižnico Mohorjeve, se izučil kot vajenec za knjigotržca v knjigarni Naša knjiga in nato štiri desetletja preživel med knjižnimi policami Mohorjeve knjigarne v Celovcu. Pred kratkim je odšel v pokoj.

Miha Kreutz je odraščal na Blatu pri Pliberku, v kmečki družini s tremi brati in dvema sestrama. Knjige so bile del njegovega vsakdana. »Pri nas je bila knjiga vedno prisotna.« Poseben spomin ostaja potujoča knjižnica: »Pri nas doma je bila potujoča knjižnica. V vsaki vasi je bila v eni hiši zbirka knjig in vaščani so prišli in si lahko izposodili knjige. Potem je šla v drugo hišo.« Prve zgodbe mu je brala mama, še preden je znal brati. Njegova prva knjiga je bila komik strip o Hudourniku, ki ga je sprva bolj gledal kot bral.

Miha Kreutz slovenščino razume kot svoj materni jezik in temelj identitete, ki ga spremlja od otroštva. »Ko sem prišel v šolo, nisem znal niti besede nemško.« Po maturi na Slovenski gimnaziji je stopil v prakso: »Potem sem pa kar vajenec postal pri knjigarni Naša knjiga.« Tam se je izučil za knjigotržca. Poskusil je tudi s študijem: »Študiral sem matematiko in fiziko v Gradcu in Celovcu, eno leto in pol. Ampak sem vedel, da študij ni moje.« Vrnil se je v knjigarno, nato pa sprejel ponudbo Mohorjeve knjigarne.

Delati v slovenski knjigarni v dvojezičnem okolju ni bilo vedno lahko: »Dva ali trikrat so prišli provokanti v knjigarno, ki so nas zmerjali glede slovenščine.« Danes ostaja skrb: »Krog, kjer se govori slovensko, postaja vedno ožji.« Zato Miha Kreutz poudarja: »Pri nas doma govorimo slovensko.«

»Po mojem so to bili milijoni,« pove na vprašanje, koliko knjig je držal v rokah. Delo v knjigarni pomeni, da ista knjiga večkrat pride v roke. Ko prispe, ko jo preštejejo, pripravijo, razdelijo. »Šolske knjige vzameš v roke dvakrat, trikrat. To se potem nabere.« Ve, da človek ne more prebrati vsega: »Važno je, da veš, kaj imaš. Malo pogledaš, malo prebereš. Če te pritegne, jo odneseš domov. Tako da sem prebral okoli tisoč knjig.«

V štiridesetih letih dela se je veliko spremenilo. »Ko sem začel, nismo imeli na zalogi nemških knjig, imeli smo samo slovenske.« Takrat še ni bilo računalnikov: »Imel sem šest velikih knjig, kjer so bile vse knjige zapisane.« Danes je drugače: »Prej smo 80 % naredili s slovenskimi knjigami. Danes je tega veliko manj.« Kljub temu pravi: »Upam, da bodo knjigarne preživele.«

O veri govori preprosto: »Ne grem vsako nedeljo v cerkev. Ampak vera zame pomeni, da pomagaš drugemu.« Skupaj z ženo Sonjo pomagata beguncem: »Imamo stik s 15 do 20 ljudmi. Vedno znova pomagamo.« »Naša vera uči, da pomagaš vsakemu, ki je v stiski. Ne da sediš v prvi vrsti v cerkvi, temveč da pomagaš sočloveku.To je za mene vera – da dejansko pomagaš.«

Tudi šport ima v življenju Miha Kreutza pomembno vlogo, pri čemer se posebej povezuje z ohranjanjem slovenskega jezika in identitete v dvojezičnem okolju. Najbolj izrazito se to kaže pri Slovenskem atletskem klubu (SAK), kjer je že s 14 leti začel igrati nogomet in ostal vpet v slovensko skupnost. »Vse skupaj sem igral deset let.« Po igralski karieri je bil približno 20 let trener. Poleg nogometa Miha Kreutz šport razume tudi kot prostor druženja in povezovanja. SAK je bila vedno pomembna slovenska točka v njegovem življenju. Ob upokojitvi razmišlja, da bi se lahko ponovno vključil v delo z mladimi: »Morda bom spet treniral kakšne otroke.«

Danes je v ospredju družina: dva sina in trije vnuki – Paul, Stefan in Milena. »Rad sem z njimi. To je zdaj najlepše.« Družina ostaja tesno povezana s slovenščino, ki jo vidi kot ključno dediščino: »Pri nas doma govorimo slovensko. To je treba živeti.« Njegova želja je, da bi jezik ostal živ tudi pri mlajših generacijah, zato poudarja pomen družinskega prenosa, ki se mu zdi odločilen za prihodnost jezika v njegovem okolju.

Posebno mesto ima tudi Jakobova pot. Leta 2019 je prehodil del poti od Porta do Santiaga ob Atlantiku. »Po nekaj dneh samo še hodiš. In se umiriš.« Opisuje jo kot izkušnjo, ki je fizično zahtevna, a psihično razbremenjujoča, saj človeka izklopi iz vsakdanjega ritma in skrbi. Na poti je doživel tudi izrazite vremenske spremembe, od vročine v Portu do precej nižjih temperatur v Santiagu. Leta 2027 jo namerava ponoviti z ženo, kot obliko skupnega umika in duhovne izkušnje.

Po 40 letih dela v Mohorjevi knjigarni se je Miha Kreutz upokojil. Njegove želje so preproste: čas za družino, gibanje, romanja. »Če je zdravje, je vse.«