Na predvečer njegovega rojstnega dne, ki ga je obhajal 12. maja, so ga presenetili na koncertu na Obirskem. Zapele so mu Dečle Danice, pri katerih prepeva tudi njegova hčerka Tereza. Zapel mu je tudi »njegov« Moški pevski zbor Valentin Polanšek, ki ga vodi že od septembra 1993. Nedaleč stran je rojstni kraj Boža Hartmanna. Rodil se je v Kortah, njegova mama se je pisala Smrtnik. Foltej Hartmann, njegov oče, je k Smrtnikom prihajal dekleta poučevat petje. Tam sta se zaljubila, čeprav je bil oče 20 let starejši od mame. Vsi so jo svarili, naj ga ne poroči, ker bo potem zelo dolgo vdova. A ljubezen je bila močnejša. Na koncu je bilo tako, da je bila vdova samo pol leta, mož je umrl leta 1984, ona pa pol leta za njem – 12. maja 1985. Tudi takrat je bila nedelja in materinski dan kot letos.

Božo Hartmann je v Kortah živel do svojega šestega leta, nato so se z družino preselili v Škocjan. Mama in oče sta hišo ob Klopinjskem jezeru zgradila za to, da bodo oddajali sobe. »V šolo sem hodil že tukaj v Škocjanu. Tako v Kortah kot tukaj sem imel lepo otroštvo. Župnik je očetu predlagal, da me pošljejo na gimnazijo na Plešivec,« se spominja tega časa. Prva leta so bila zelo težka, saj je od doma odšel pri desetih letih, »potem pa sem se dobro počutil, v višji gimnaziji sem užival. Tam smo imeli dobre prefekte, po drugem vatikanskem koncilu je na Plešivcu bilo čutiti prepih. Vse je bilo zelo napredno.« Iz tega, kar je nastalo v Vatikanu, so skušali nekaj narediti. Ozračje je bilo tako dobro, da se je odločil za študij teologije z namenom, da bi postal duhovnik. »Prišel sem v lemenat v semenišče v Salzburgu in tudi tam je bilo ozračje neverjetno. Potem sem šel na eksterno leto v Ljubljani, tam pa tiste družbe več ni bilo.« Čutil je, da je lepo, ker se med seboj tako dobro razumejo, ampak če si na samem, je drugače. Tam je ugotovil, »da to ni moje. K sreči sem spoznal zelo fletno ženo Annemarie in sem se odločil za drugo pot.« Teologijo je študiral naprej, po zaključku je v Salzburgu takoj dobil službo. Bil je pastoralni asistent na Pedagoški akademiji, poučeval je na glasbeni gimnaziji. Ko je mama zbolela, sta z ženo prišla nazaj na Koroško, to je bila mamina želja. Kot veroučitelj na Trgovski akademiji se je počutil zelo dobro počutil in še zdaj ima stike. Bil je tudi vodja versko-pedagoškega instituta.

Kako mladim posredovati vero v Boga, jim oznanjati evangelij, jim pomagati, da najdejo smisel življenja? Božo Hartmann na to odgovori iz svojih izkušenj. Začne pripovedovati o tem, da je z mladimi delal projekt o sočutju, da je v prvi uri z mladimi molil, da so šli v bolnišnico in tam pomagali. »Jean Baptist Metz je rekel, da je vera prekinitev. To sem delal kot veroučitelj in delam sedaj kot kulturnik,« pove misel, ki mu je blizu. Prekinitev razume v tem smislu, da te kdo ustavi v vsakdanji rutini, da ti reče stop. »Da se človek zaveda, da je še kaj drugega kot vsakdan, kot vsakodnevna rutina. Še več je na tem svetu. Zdi se mi, da je to z raznimi projekti na šoli dobro uspelo. Z mladimi sem bil na potovanjih, kjer sem čutil, da ima to dolgotrajen učinek.«

Podobno doživlja tudi zborovsko delo, da se pevke in pevci ustavijo, kulturno ustvarjajo, razveseljujejo sebe in druge. »Prekinitev je nekaj pomembnega. Vzemi si čas, ustavi se in zavedaj se, da je tukaj nekaj lepega. Mislim, da je to moje največje poslanstvo na Obirskem. Kako se pevci veselijo, če nastane kaj lepega.« Pesem je tudi tolažba. Njegov oče, Foltej Hartmann, je v taborišču Dachau ustanovil slovenski zbor. Božo je zbore vodil že na Plešivcu in tudi potem v Salzburgu. Z zborom fakultete iz Salzburga so na duhovniškem posvečenju njegovemu dobremu prijatelju Marianu Schusterju v Celovcu zapeli Mozartovo mašo.

Cerkveni zbor v Železni Kapli je še en zbor, ki ga vodi Božo Hartmann. Vesel je, da župnik Poldej Zunder ceni to delo. »Imam vtis, da je v Železni Kapli to zanje pomembno. Pevke in pevci dajo čutiti, da to radi delajo.« Spominja se, kako ga je Poldej Zunder nagovoril, da bi zbor prevzel za eno leto. Sedaj zbor vodi že več desetletij. Dolga leta je bil tudi predsednik Društva Glasbena šola in predsednik Združenja staršev na Slovenski gimnaziji.

Ko se je Božo Hartmann poročil z Annemarie, so nekateri rekli: »Zdaj smo pa enega Slovenca izgubili.« Božo sedaj z veseljem pravi: »Bilo pa je obratno – eno Slovenko smo pridobili.« Marsikdo je bil razočaran, da ni postal duhovnik. A še najmanj razočarana je bila teta Milka Hartman, ki je bila zelo odprta in je Božovo ženo takoj vzljubila. Štiri hčerke Milena, Vera, Tereza, Eva ter pet vnukinj in vnukov so jima v veliko veselje.

Ob jubileju si najbolj želi zdravja, »to ni fraza,« želi pa si tudi, da bi narodna skupnost še ostala atraktivna za mladino. Upa, da je malo prispeval k temu, da pride do ravnovesja. K temu lahko pripomore tudi pesem, tam se posameznik pozabi, pomembna je skupnost in linija pesmi. Najljubše pesmi nima, zelo rad posluša Bacha. Omeni pa še pesem Marija skozi življenje, »če ljudstvo to poje, čutim, da je to nekaj, kar jih gane.«