Z rektorjem Kopeinigom je Dom prosvete Sodalitas postal »hiša, kjer se srečujejo ves svet in vse religije«, je zapisal škof Jože Marketz ob podelitvi nagrade Kurta Schuberta Jožetu Kopeinigu v Tinjah 16. marca. Superintendent Manfred Sauer je v svojem govoru o Kopeinigu omenil teologa Kurta Martija, ki je v svojih delih opisal »teologijo nežnosti«. Ta se uresničuje v krepostih srčnosti in vztrajnosti, pa tudi v premišljenosti, pozornosti in treznosti. »Vse to se uresničuje in udejanja v delu rektorja Kopeiniga,« je dejal Sauer.

Še podeljitelji nagrade sami so bili presenečeni, da je Kurt Schubert dvakrat predaval v Tinjah. Mnogo prijateljev in prijateljic, sopotnikov in sopotnic Jožeta Kopeiniga, ki so v četrtek, 16. marca, napolnili veliko dvorano v Tinjah, pa to ni presenetilo. Jože Kopeinig v Tinje že več kot pol stoletja vabi eminentne goste iz vse Avstrije, pa tudi čez meje pogleda. V Tinjah vedno dobijo mesto tudi tisti, ki še niso znani, ki so na začetku svoje predavateljske ali umetniške poti, Kopeinigu so enako dragoceni. Marsikomu je prav on odprl pot v svet. Tako je bila slavnostna akademija velik praznik.

Pokrovitelji podelitve so bili škof Jože Marketz, deželni glavar Peter Kaiser in superintendent Manfred Sauer, ki se je prireditve tudi udeležil. Za Kurta Schuberta je bilo judovstvo tema življenja. Z njegovim imenom je povezano ponovno odprtje dunajske univerze leta 1945, pa tudi ustanovitev predmeta judovske študije in krščansko-judovski dialog. Kurt Schubert, ki je umrl leta 2007 na Dunaju, bi 4. marca praznoval 100. rojstni dan. Spominsko nagrado Kurta Schuberta za medversko razumevanje podeljujejo od leta 2010 v spomin na nestorja avstrijskih judovskih študij. Pobudo zanjo je dal Petrus Bsteh, ustanovitelj in direktor Foruma za svetovne religije. Petrus Bsteh je imel v Tinjah pozdravni nagovor. Slavnostni predavatelji so bili Valentin Inzko, Veronika Polloczek in Peter Deibler.

Jože Till je v lavdaciji dejal, da »grška beseda dialog najbolj ustreza Kopeinigovemu hrepenenju po zaupanju in toleranci med ljudmi. Dialog je oblika druženja ljudi, ki drug drugega sprejemajo v svobodi in celovitosti. Pod Kopeinigovim vodstvom se je dom duhovnih vaj v Tinjah, ki ga je prevzel nekaj časa po pomembnem duhovniku krške škofije, stolnem proštu Rudolfu Blümlu, razvil v izobraževalni dom Sodalitas, ki se je popolnoma zavzel za dialog z najrazličnejšimi skupinami in idejnimi tokovi. Dialog je v razklanem svetu vprašanje preživetja tako v Cerkvi kot v družbi. Dialog ustvarja zaupanje in pospešuje sožitje. Programski časopis tinjskega prosvetnega doma se imenuje »Dialog«; ta ustreza odprtemu ozračju doma, kjer se srečavajo ljudje različnih jezikov, različnih misli in različnih ver. Dom v Tinjah poziva k dialogu med manjšino in večino na Koroškem, k dialogu med razvitim svetom in misijonskimi deželami, k dialogu med različnimi krščanskimi veroizpovedmi in k dialogu znotraj katoliške Cerkve.«

Dialog je v razklanem svetu vprašanje preživetja tako v Cerkvi kot v družbi. Dialog ustvarja zaupanje in pospešuje sožitje. (Jože Till)

V zahvalnih besedah se je nagrajenec Kopeinig v hvaležnosti spomnil mnogih srečanj, »v slovenski besedi srečanje se skriva beseda sreča. Vsem in vsakomur posebej se zahvalim za današnje prijateljsko srečanje.« Nagrade se je veselil, saj kot rektor Doma v Tinjah – letos bo 55 let – posebno pozornost namenja medverskemu sodelovanju in razumevanju. Vsak želi predstaviti svojo resnico, a »resnično je celota,« je dejal Hegel. »Resnica je odnos,« dodaja Kopeinig, »spoznaš jo lahko le v ljubezni, brez ljubezni ni spoznanja resnice.« Samokritično je omenil, da smo vero skrčili na moralo, »zaradi tega še danes trpimo.« Spomnil se je svojega časa v Rimu, ko je poslušal p. Lombardija, »ko je izrekel besedo Jezus, se je čutilo, da je to njegov najgloblji prijatelj.« V dejanju je ljubezen, ne v besedi. Jezus nam je naročil, da se ljubimo med seboj »kljub vsem različnostim in zaradi vseh različnosti, kljub slabostim in grehom in zaradi slabosti in grehov.« Evangeličanska pastorka je nekoč dejala: »Ljudje so pozabili, da so pozabili Boga,« te besede so se Kopeiniga zelo dotaknile. Če bi bili popolni, drug drugega ne bi potrebovali, a ker nismo popolni, še kako močno potrebujemo drug drugega, je še dejal Kopeinig, ki je svoj zahvalni govor sklenil z željo, »da bi bili vsi eno v troedinem Bogu.«

Za tako poseben večer je bila posebna tudi glasba. Na klavirju je igrala Zlatina Riepl, prepevali so Bratje Smrtnik. Za Kopeiniga, ki so mu misijoni srčna zadeva prav tako kot Dom v Tinjah, je bila pravšnja čudovita pesem Videl dežele sem tuje: »Daljne dežele so lepe, lepo je južno nebo, lepše pa sijejo zvezde, tam, kjer moj rodni je dom.« mr