Organisation / Organizacija

Nedelja

Ženske so še v Cerkvi - a niso več prosilke

Pogovor s teologinjo Elisabeth Anker

Elisabeth Anker (Opetnik)
Elisabeth Anker (Opetnik)

Ženske so še v Cerkvi – a niso več prosilke

Veliko dušnopastirskega dela opravijo ženske v Cerkvi, same o sebi pa ne pravijo, da so duhovnice. Teologinja Elisabeth Anker vodi dušnopastirsko službo v bolnišnici v Innsbrucku in vodi izobraževalne tečaje. Pred dvema tednoma je Tirolčanka vodila pastoralne dneve za dekane in njihove namestnike v Domu v Tinjah. Tema razprav je bila povezanost s Cerkvijo. Ob tej priložnosti smo jo prosili za pogovor. V njem je osvetlila vlogo ženske v Cerkvi in dejala: Biti sprejet v skupnosti je eden od razlogov, zakaj ostajajo ženske v Cerkvi.

Pogovor z Elisabeth Anker

Pred letom dni ste izdali knjigo z naslovom Zakaj ostanejo ljudje v Cerkvi. Kakšen je vaš odgovor vprašanje: Zakaj ostajajo ženske v Cerkvi?

Elisabeth Anker: Na prvi pogled bi mislili, da med ljudmi prevladujejo razlogiza odhod iz Cerkve. V resnici pa prevladujejo razlogi, da ženske ostajajo v Cerkvi. Nad vsem tem pa lebdi vprašanje, ki je vedno in povsod v ospredju, in to je vprašanje duhovniške službe. Ta tema je velika žalitev za ženske, predvsem z vidika mlajših. V vprašanju duhovništva prihajajo argumenti iz antike. Nimamo verskih razlogov proti ženskemu duhovništvu. Obenem pa se včasih navaja zelo preprost argument, da je Jezus poklical samo moške v duhovniško službo. V tem vprašanju imamo težave z argumenti. Pri mojih raziskavah za knjigo sem našla veliko vzrokov, zakaj ostajajo ženske v Cerkvi. Pomemben motiv je pripadnost k skupnosti. Biti sprejet v skupnosti je za moške in ženske enakega pomena. Če zreduciramo vprašanje Cerkve na duhovniško službo, s tem ne storimo ne Cerkvi in ne službi kaj dobrega. Če se kot ženske ves čas osredotočamo na vprašanje duhovništva, pomeni to poveličevanje, kar pa ni vsmislu Jezusovega naročila. Kar bi pomagalo duhovniški službi, je, da jo dobro zakoreninimo in s tem odstranimo zgodovinsko poveličevanje. Dušno pastirstvo je služba človeku, je čudovito in dostojanstveno delo, ki ga opravljajo moški in ženske, duhovniki in laiki. Delitev zakramentov in obhajanje evharistije sta važni temi, ki juje treba dobro preučiti – ob tem pa je potrebno novo razumevanje.

Kljub razočaranjem ostajajo ženske v Cerkvi. Zakaj?

Elisabeth Anker: Pomemben je motiv skupnosti. Skupnost, iz katere sem lahko nekaj časa odsoten in potem spet pridem. Tu je pozvana farna skupnost, da dovoli ljudem, da odidejo; in ko se vrnejo v skupnost, jih sprejmejo z odprtimi rokami. Če nekdo ne sodeluje vsako nedeljo pri evharistiji, nam to ne dajedovoljenja, da ga sprašujemo, kje je bil, temveč ga ob ponovnem srečanju z veseljem sprejemo, tudi takrat, če je njegova odsotnost trajala pol leta. Veliko je verskih motivov, zakaj ostajajo moški in ženske v Cerkvi. Če smo imeli priložnost in smo svoje življenje lahko sprejeli tako, kot nas je sprejel Bog, potem to oblikuje naše življenje in nam daje varnost. Cerkev nam daje prostore varnosti. Moramo jih odkriti in čuvati. Verodostojne pričevalke vere so svetnice. Pri vas na Koroškem imate sveto Hemo. Zame je to Tereza Avilska. Imela je prizemljen odnos do vere. Slavila in hvalila je Boga sredi loncev. Če Cerkvene zreduciramo na duhovniško službo, je v njej veliko dobrega za ženske.

Delali ste raziskave in študije o vlogi ženske v Cerkvi. Kakšno sliko imate o ženski v Cerkvi?

Elisabeth Anker: Vidim veliko žensk, ki na kraju, kjer živijo, delujejo dobro, učinkovito in velikopotezno. Nekatere delujejo na vodilnih mestih v škofijah. Pri njihovem delu vidim veliko kreativnosti in veselja. Sama sem več let vodila izobraževalni dom, in to v dogovoru z možem, ki je v tem času skrbel za najine otroke. Bil je to lep čas. Veliko sem se naučila in veliko sem lahko oblikovala. Niso pa taka službena mesta prijazna družinam.

Veliko je število žensk, ki z veseljem in prisrčnostjo opravljajo službe v Cerkvi. Ob tem pa si želijo več sooblikovanja in soodgovornosti. Kaj bi se moralo v Cerkvi spremeniti, da bi ženske dobile občutek, da lahko soodločajo in sooblikujejo farno življenje?

Elisabeth Anker: Zame je pomemben faktor liturgija. Pomembno je izobraževanje žensk. Potrebni so prostori, kjer se ženske počutijo sprejete, se njihovo mnenje upošteva, lahko sooblikujejo in preizkušajo novosti. Pomembno področjeza žensko sooblikovanje v Cerkvi je liturgija. Ženske imamo svoje mestov liturgiji in ga moramo tudi zavzeti. V naši škofiji je ženska komisija pripravila čudovit pripomoček za žensko liturgijo in rituale. Potrebnih je bilo veliko priprav in ta pripomoček spada med ljudi.

Potrebni so prostori, kjer se ženske počutijo sprejete, se njihovo mnenje upošteva, lahko sooblikujejo in preizkušajo novosti.

Ob vsej ljubezni in skrbi za Cerkev se počutijo ženske včasih potisnjene na rob. Katera pot vodi nazaj v sredino?

Elisabeth Anker: Ženske so še v Cerkvi, a niso več prosilke. Nobena ne prosi več za delo. Mnoge imajo občutek, da zanje ni prostora v Cerkvi, druge tudi odidejo, kar je škoda. Potrebujemo može, duhovnike; vsi, ki oblikujejo liturgijo in evharistijo, naj na stežaj odprejo vrata ženskam. Moj predlog bi bilo izobraževanje voditeljev pogrebov, in to obeh spolov. V nekaterih škofijah že vodijo laiki pogrebne slovesnosti. Pri nas v Innsbucku imamo to že dolga leta, pri vas na žalost še ne. To so stvari, kjer Cerkev lahko odpre svoja vrata.

Žene so varuhinje in posredovalke verskih vrednot v Cerkvi. Predvsem mlade bi potrebovale pomoč. Kako jim pomagati?

Elisabeth Anker: Obstaja čas latentnosti, ko nimamo stičnih točk s Cerkvijo. Nekateri mladi čutijo preko mladinskih skupin močno povezanost s Cerkvijo, drugi jo po birmi za nekaj časa zapustijo. Ob sklenitvi zakona ali ob rojstvu otroka pa se v njih pojavi spet želja po cerkveni pripadnosti. V bolnišnici, kjer delujem, imamo majhen porodniški oddelek. Enkrat v tednu blagoslovimo novorojenčke. Za ljudi je to veliko veselje in blagoslov je dobrodošel. V takih trenutkih lahko ponudimo pogovor in spremstvo. Prav v času, ko prihajajo otroci, smo potrebni varnosti in blagoslova in v tem času nas verske vsebine posebej nagovarjajo. Mnogi bi radi z otroki obiskali bogoslužje, pa ne upajo, ker je preveč tradicionalno, je cerkev mrzla in pogledi ljudi strogi. Obstajajo bogoslužja z otroškimi vozički, kjer dobijo družine nov odnosdo vere in Cerkve. Cerkev naj bo gostoljubna hiša. Cerkev kot dom – to je moja slika o Cerkvi. Vedno ko postane viharno, je možna vrnitev v Cerkev, in takrat je pomembno, da so tu ljudje, ki moja vprašanja, skrbi in potrebe razumejo, spoštujejo in nas spremljajo.

Ženske nosijo v sebi neprecenljiv zaklad spoštovanja, razumevanja, znanja in sočutja. Kakšno dodano vrednost bi doživela Cerkev, če bi zavestneje vključila v svoje delovanje ženske?

Elisabeth Anker: Veliko dušnopastirskega dela opravijo danes ženske same, same o sebi pa ne rečejo, da so duhovnice. Čeravnoprav to delajo, npr. obiskujejo bolne. To delo opravljajo zavestno in tako posnemajo Jezusov zgled – hodijo za Jezusom. Moja mama, sama že starejša, obiskuje stare ljudiv bolnišnici. Nima vedno odgovora na vprašanja ostarelih in bolnih. Njen odgovor je vedno: Molim zate. Hvaležna sem ji, da moli tudi za nas otroke. Molitev vsi potrebujemo.

Številna so dela, ki jih opravljajo ženske v Cerkvi. Kaj je potrebno, da bodo živele in delale za Cerkev tudi v prihodnje?

Elisabeth Anker: Kar Cerkvi manjka, je kultura priznanja in zahvale. To bi bilo potrebno in pomembno. Ne medalje in častni znaki, potrebno je spoštovanje za opravljeno delo. Pri pogovorih v skupinah, ki jih spremljam, se vedno postavlja vprašanje: Kaj želimo spremeniti? Pri tem me spremlja vedno ista izkušnja. Če se znamo pogovarjati in si povedati tisto, kar nas razjezi in kaj so naša hrepenenja. To sta dve silnici, ki nas peljeta naprej. Moja želja je, da se ženske v Cerkvi ne srečavajo samo ob pripravi za farni bazar, pri čiščenju cerkve in ko pripravljajo otroško mašo. Da se srečujejo ob kavi in si pripovedujejo svoja hrepenenja in razočaranja. Taki pogovori so kot žerjavica, po kateri postaja naša Cerkev bolj domača.

Kar Cerkvi manjka, je kultura priznanja in zahvale. To bi bilo potrebno in pomembno.

Elisabeth Anker

Po besedah papeža Frančiška potrebuje vprašanje žensk v Cerkvi svež veter. Čutite ob teh besedah že svež veter?

Elisabeth Anker: Papež Frančišek navajaveliko tem in daje izjave, ki bi jih lahko strniliin jih udejanjili. Kaj nas ovira pri tem? Kaj ovira škofa, da ne prevzame izjav in jih razvija naprej? Škofje imajo vse možnosti. Naš škof Scheuer je izdal krstno dovoljenje laikom. V tem vprašanju je dobro slišal ljudi in jim prisodil, da zmorejo to nalogo. In kaj naredijo njegovi sobratje – nič. Ostal je sam s tem korakom. Avstrijska škofovska konferenca ali posamezni škofje bi ga lahko prosili za nasvet. Tu vidim, da škofje niso pripravljeni spustiti sev eksperiment. Raje pustijo stati papeža v dežju, pa tudi nas. Ženske razmišljajo drugače o papeževih izjavah. Ker je cerkvena struktura toga, je zaenkrat še težko. Zaznavam pa že spremembe. Ljudje se ne bodo več ozirali na okostenele strukture. Tudi v Cerkvi bodo nastopile spremembe kot pri podnebju. Mislim, da je to poziv Cerkvi, naj ne bo gluha za spremembe.Navidezno trdna tla nam v Cerkvi lahko skopnijo pod nogami – tudi strukturno. Ampak Bog nas ne zapusti. Vseeno kakšna bo Cerkev v prihodnosti. Bog je z nami na poti.

Pogovarjala se je Micka Opetnik.