Nekaj posebnega je tokratna razstava v Muzeju moderne umetnosti Koroške, saj v središče postavlja žensko in njeno telo. Nekaj posebnega je bilo tudi slovensko vodenje v nedeljo, 9. novembra. Mojca Grušovnik-Tratnig iz MMKK je predstavila umetnostno-zgodovinske podatke, babica Zala Pušnik pa je o ženskem telesu govorila iz svojih babiških izkušenj.

»Neskončno sem vesela, da je muzej to razstavo postavil na noge, ker mislim, da je izredno aktualna in družbeno zelo pomembna in da je genialna,« je v uvodu povedala Zala Pušnik. Razstava v umetnos­ti pokaže veliko tega, kar smo doživele kot ženske. Ne olepšuje ali idealizira, ampak kaže realno sliko in opozarja na zlorabe.

Ute Liepold v katalogu ob razstavi piše: »V likovni umetnosti je zatiranje in izkoriščanje žensk še danes na mnogih ravneh prisoten pojav – pojav, ki ima dolgo zgodovinsko tradicijo in korenine v stoletjih patriarhalnih struktur. Zaradi številnih izključitev in strukturne diskriminacije so bile ženske v umetnosti dolgo – in so pogosto še danes – izključene iz reprezentacije, razstav in umet­niškega priznanja. Poleg občutno nižje tržne vrednosti imajo umetnice tudi redkeje možnost samostojnih razstav. Med desetimi najpomembnejšimi likovnimi umetniki na svetu – če merimo po tržni vrednosti in prepoznavnosti – so skoraj izključno moški: Leo­nardo da Vinci, Pablo Picasso, Vincent van Gogh, Michelangelo, Claude Monet, Salvador Dalí, Rembrandt, Edvard Munch in Gustav Klimt. Izjema je Georgia O’Keeffe, ki se v nekaterih seznamih pojavi kot edina ženska med prvimi desetimi. Imena, kot so Cindy Sherman, Marina Abramović ali Maria Lassnig, najdemo precej nižje – Cindy Sherman se uvršča med najboljših 50, Abramović zunaj prvih 50, Lassnig pa celo zunaj prvih 100.«

Osrednja slika razstave je slika Helge Druml s Čajne z naslovom Škofinja. »Zelo je pogumna, ker se sama kot ženska postavi na to mesto, ampak v poziciji, ki ni moška. Njen pogled ni trpeč, je samozavesten. Mislim, da ženske potrebujemo, da se po­stavimo na svoje prestole v ženski energiji, da se upamo biti to, kar smo. S tem, kar nosimo v nas in kar delimo s svetom, lahko polepšamo svet in spremenimo družbo. Kako težko je nam ženskam ostati na tem prestolu.« Roža kaže na to, kako lahko kot ženske razcvetimo. Zala Pušnik ženske pri porodu doživlja v njihovi najbolj občutljivi, a tudi največji moči.

Razstava v umetnos­ti pokaže veliko tega, kar smo doživele kot ženske. Ne olepšuje ali idealizira, ampak kaže realno sliko in opozarja na zlorabe.

V Celovcu rojeni slikar Herbert Boeckl je na razstavi zastopan s svojo sliko iz leta 1930, na kateri je naslikal svojo ženo, ki je prihajala iz Maribora. Naslov slike je Ženska pri miži z rožami. Skupaj sta imela devet otrok. Zelo pogumno je, da je ženo naslikal realno.

Zbirka umetnosti dežele Koroške MMKK je bila v zadnjih letih večkrat predstavljena v različnih razstavah z najrazličnejših vidikov. Razstava SUBJEKT.ŽENSKA.OBJEKT pa tokrat ponuja izrazito feminis­tični pogled na zbirko, v kateri dve tretjini predstavljajo moške umetniške pozicije. Ženske umetnice so začeli dokumentirati šele od petdesetih let prejšnjega stoletja – večinoma le z nekaj deli. Številne umetniške pozicije so bile povsem prezrte. Razstava je oblikovana tako, da se zanimiva in kakovostna dela umetnic združijo po tematskih sklopih, kot so: identiteta/vloga, telo/zaznava telesa, zatiranje/izkoriščanje, samoopolnomočenje/emancipacija, spolnost/želja, sub­jektni koncepti/opolnomočenje ter žensko konotirane tehnike. Na ta način je mogoče pripovedovati zgodbo o ženskosti, o položaju med kategorijama objekt in sub­jekt, med zatiranjem in emancipacijo. Razumevanje teme poglabljajo izbrani citati pomembnih feministk. Tako je žensko telo postavljeno v središče. »Če se ženske začnemo ceniti, nas bodo tudi ljudje okoli nas začeli ceniti,« verjame Zala Pušnik.

Kuratorki razstave, ki so na ogled še do 15. februarja, sta Ute Liepold in Christine Wetzlinger-Grundnig.

Mateja Rihter