Ker ima povezave s Koroško, je želel svojo pastoralno prakso opravljati tudi na tej strani meje. Žiga Kreft bo oktobra vstopil v 5. letnik bogoslovja, doma je iz Šentjanža pri Dravogradu. Z njim smo se pogovarjali o pastoralnih zvezah, ki lahko predstavljajo perspektivo za prihodnost, o vlogi duhovnika in o življenju v bogoslovju. V Dobrli vasi so ga lepo sprejeli, župnik Janez Tratar pa mu je rad predstavil tudi druge koroške župnije.

V Dravogradu in v Slovenj Gradcu imajo pastoralno zvezo. Z obema zvezama je osebno zelo povezan, »v eni živim, v drugi imam duhovni dom, v obeh se počutim doma. To je posebnost v naši škofiji, najprej je bila celo posebnost v Sloveniji, zdaj pa so tudi že drugje. V vsaki od pastoralnih zvez je šest župnij. Pri vsaki je en župnik moderator, v obeh je več duhovnikov. Trudijo se za povezavo več župnij, ni več čisto vse teritorialno, posamezne skupine imajo članice in člane iz več župnij skupaj. Ni mogoče, da bi imeli v vsaki fari vse, ampak gre čez farne meje, kar je boljše, ker ima več ljudi več moči, bolj sodelujejo,« pripoveduje Žiga Kreft. Hvaležen je za ljudi, »vsi me imajo za svojega in lahko vse prosim, da molijo zame. Potem se pohecam, da sem bogoslovec dvanajstih župnij.« V pastoralni zvezi Slovenj Gradec imajo posebej močno pobudo z naslovom RadŽivim, kjer so v ospredju skupnost, duhovnost, življenje in rast. Iz obeh pastoralnih zvez se veliko uči, z obema moderatorjema se pogosto pogovarja, kako delajo. »Veliko se spreminja, dragoceno mi je opazovati, kaj se dogaja doma, razvoj. To je zame tudi praksa.«

Brez tega vprašanja ne gre in tudi zares nas zanima, kako je zorela njegova odločitev za vstop v bogoslovje, kakšen je bil Gospodov klic. Žiga Kreft odgovarja: »Vsak klic ima neko predzgodovino, a je še ne po­znam popolnoma. Pomembno je, v kakšno družino se rodiš, kakšno vzgojo imaš, s čim si zaznamovan, to še odkrivam.« Verjame, da je vplivala tudi močna vera njegove bice, ki je tudi veliko molila za duhovne poklice. Najbrž ni slutila, da bo vnuk začel to pot. »Verjetno je vplivala na to odločitev tudi bližina s Cerkvijo, ki sem jo imel prek mame, ki je katehistinja. Ne spomnim se, da bi o duhovniškem poklicu kdaj razmišljal kot otrok, predvsem so me zanimale narava, živali, rastline, kar je moj hobi tudi še zdaj. Vključil sem se kot skavt in kot animator v Slovenj Gradcu. Nekaj časa je bil oratorij tudi v Šentjanžu, takrat tudi sem zaslišal klic. Ključni trenutek se je zgodil točno deset let nazaj, ko sem na oratorijskem izletu kot animator razmišljal, kaj bi delal po maturi. Tehtal sem različne opcije in pri­šlo je vprašanje: »Kaj pa, če bi bil duhovnik?« To me je zadelo v srce, drugačno intonacijo je imelo, pretreslo me je in tega nisem mogel več pozabiti. To je bil klic, potem je bil prostor za moj odgovor. Najprej sem za eno leto dal razmislek na stran, nato sem se začel s tem bolj aktivno ukvarjati. Razmišljal sem, ali je to vprašanje od Boga ali od mene. Duhovnik je razlagal o svobodi, o odločitvi, o poslanstvu, zakaj smo ustvarjeni. Najprej sem se zelo navdušil za duhovništvo. Potem pa je prišlo obdobje dvomov, imel sem tudi punco. Vseeno je to vprašanje ostalo v meni, ni mi hotelo dati miru, vztrajno je trkalo na vrata mojega srca. Ko sva se s punco razšla, sem dal vprašanje o duhovništvu v postu pred veliko nočjo Bogu in ga prosil, naj mi pokaže, kaj naj grem delat po maturi. Tisti post sem vzel resno, dosti je bilo molitve, pogovora z Bogom, tudi malo več odpovedi, govoril sem z duhovnikom, kar mi je pomagalo, da sem lahko v jasnosti in duhovni čistosti videl, kaj Bog želi zame. Sprejel sem Božje povabilo, Božji klic, njegov predlog in moj načrt. Božja volja in moja volja sta se poklopili,« razlaga. Obiskoval je gimnazijo v Slovenj Gradcu in pošali se, da je skozi vrata farovža v Slovenj Gradcu stopil večkrat kot skozi vrata gimnazije. Po maturi je vstopil v pripravo, v propedevtični letnik. Tisto leto je bilo dragoceno, ker je namenjeno preči­ščevanju, če je to res klic, in hkrati je priprava na bogoslovje.

Življenje v bogoslovju je prepleteno z molitvijo. »Zjutraj imamo mašo, pred njo molitev, opoldne je molitev in potem tudi zvečer. Okoli tega imamo študij in delovni čas, kdaj tudi sami kuhamo, peremo in likamo. Dosti časa preživimo skupaj, obiskujemo teološko fakulteto. Na poslanstvo nas v bogoslovju pripravljajo s petjem, z duhovnostjo, imamo nagovore, zorimo v bratstvu, šport je pomemben, spoznavanje sebe in življenja Cerkve. Gremo tudi ven na župnije, tako da imamo stik z realnostjo.« Duhovniki večkrat rečejo, da jih včasih niso najboljše pripravili na konkretno življenje, zato se Žiga Kreft tudi sam trudi spoznati čim več realnosti, dobiti širino, kar se tiče pastorale, študija, spoznati različne duhovnosti in jih preizkusiti, spoznati samega sebe. Pripravlja se z molitvijo za ljudi, kjer bo v prihodnosti duhovnik. Zaveda se, da duhovnik ni duhovnik samo za eno vrsto ljudi, ampak za vse. Včasih se zdi, da je duhovnik kot »superman«, ki vse zmore. Kakšen duhovnik si želi biti v času, ko je Cerkev večkrat tarča kritik, ko so pričakovanja ljudi tako različna, včasih celo diametralno nasprotna? »Glede na to, da me je Gospod poklical v duhovništvo, bi bil najprej rad Božji, Gospodov in Marijin duhovnik. Rad bi bil človeški duhovnik, ne v oblaku ali v mehurčku, kar je danes velika skušnjava, ne samo za duhovnike, ampak za vse kristjane. Ta svet nas s svojimi algoritmi usmerja, da se obdamo z isto mislečimi. Želim si biti duhovnik za ljudi in od Boga in biti čim bolj podoben Jezusu. Želim si bolj upoštevati Božja pričakovanja kot človeška, ker vseh pričakovanj nikoli ne moreš izpolniti.«

Na pastoralni praksi v Dobrli vasi je bil prve tri tedne v septembru. »Koroška me zelo zanima, tudi zaradi posebne povezanosti, nekaj prednikov imam od tukaj, sestra živi na Koroškem. Mama ima povezave s krško škofijo, velikokrat smo šli na obisk. Hitro me je začelo zanimati vprašanje slovenstva. Prosil sem našega škofa, če smem prakso opravljati na Koroškem in je dovolil. Zanima me Cerkev drugod, ne samo v Sloveniji, bil sem že na praksi v župnijah v Angliji in v Italiji. Želel sem si videti župnijski sistem, kako živi slovenska narodna skupnost in kako deluje krška škofija. Tukaj se počutim domače. Med duhovniki in ljudmi sem doživel prisrčno sprejetost.« Janez Tratar ga je lepo spremljal, obiskovala sta duhovnike, en dan je preživel s škofom Jožetom Marketzem,
s Hanzejem Rosenzopfom je sodeloval pri veroučnih urah na Slovenski gimnaziji in Dvojezični trgovski akademiji.

»Spomine še zlagam. Najbolj so se me dotaknila srečanja z ljudmi, pogovori z duhovniki. Duhovniki živijo za ljudi in z ljudmi. Doživljajo trpljenje in krhkosti ljudi, ki se tudi prenaša iz generacije v generacijo. Po drugi strani pa sem pri duhovnikih začutil tudi veliko upanja, povedali so, da situacija glede vprašanja slovenstva ni lahka, ampak nihče ni bil črnogled, vsi so ohranili upanje za prihodnost, kar se mi zdi posebej aktualno v svetem letu. V tem prepoznavam tudi veliko vero.« O razlikah in podobnostih med Slovenijo in Avstrijo je opazil, da je v Avs­triji nekoliko več sodelovanja med duhovniki in laiki. V Dobrli vasi je videl zelo dobro prakso sodelovanja župnika z verniki, saj ti pridejo z idejami, tako da ni župnik tisti, ki reče, kako bo. Tako v Sloveniji kot v Avstriji pa je med samimi župnijami že veliko razlik. Tudi to, da lahko verouk poučujejo v državnih šolah. »V Sloveniji je verouk samo v katoliških šolah, zato je bilo zame nekaj novega, da je verouk v Avstriji na šoli, da ima duhovnik lahko stik z otroki in mladimi. Dobro sem se počutil v razredih, ene je zelo zanimalo, ene malo manj. Mladim lahko kot veroučitelj ali veroučiteljica pokažeš globlji smisel, ki ga ponuja vera.«

Hvaležen je za možnost, da je spoznaval krško škofijo in njene ljudi. »Ko si v tujini, le drugače vidiš domovino.« S Koroško bo ostal povezan na več načinov, tudi v molitvi se bo spomnil ljudi tukaj in želi si, da bi tudi mi molili zanj.

Mateja Rihter