Prvič v zgodovini so trije klubi slovenskih študentk* in študentov*: na Koroškem, v Gradcu in na Dunaju izdali skupno brošuro. Dosledno dvojezično, s slovenskim naslovom Naše vse je upor (navezava na Kokotovo pesem) in podnaslovom Sledi protislovenske tradicije na Koroškem.

Z razpisom so povabili Korošice* in Korošce*, da sodelujejo s svojimi pričevanji, kako so bili zaradi slovenščine diskriminirani. In prispelo je precej zapisov, ki razkrivajo, da še ni vedno in povsod »dobro vzdušje«.

V četrtek, 10. septembra, so mladi brošuro predstavili v Lendhafnu, nato pa je sledil glasbeni užitek posebne vrste: koncert skupine Roy de Roy.

Dobesedno iz brošure:

»V primerjavi z 10. oktobrom 1920 se drugim zgodovinskim dogodkom posveča zelo malo pozornosti. Letos se npr. spominjamo 75. obletnice, odkar je bila Koroška osvobojena od nacizma – kaj ni to zgodovinski dogodek, ki bi se mu moralo posvečati več pozornosti, da ne izgine iz spomina? 10. oktober naj se enostavno ne praznuje kot praznik, temveč naj ga odpravijo.« Jana Trap in David Resman (KSŠŠD)

»Leto 2019: Potni list je potekel in potrebovala sem novega. Spet sem šla na okrajno sodišče s slovenskim formularjem. Tokrat je bil za okencem moški. Ko je videl formular, me je vprašal: Wos ist des? Odgovorila sem, da slovenski formular za pridobitev novega potnega lista. Njegov odgovor: Wolln´s an deutschen oder an slowenischen Pass? Odgovorila sem mu, da ne bi želela ne nemškega ne slovenskega potnega lista, temveč avstrijskega in da močno upam, da to njegovo vprašanje ni bilo resno mišljeno. Njegov v hipu zardel obraz je bil dokaz, da sem ga zasačila v teh njegovih neprimernih in žaljivih komentarjih, ki jih namenja ljudem, kot sem to jaz: koroškim Slovencem in Slovenkam.« Milena Olip

»Doživela sem diskriminacijo, ko sem še bila v šoli. Situacija je bila taka, da je moja razredničarka vprašala vsakega po osebnih podatkih. Eno vprašanje je bilo državljanstvo, drugo vprašanje pa materni jezik. Odgovorila sme, da sem rojena v Celovcu in da je moj materni jezik slovenščina. Razredničarka tega pa sploh ni razumela, kako je to sploh možno. Še dvakrat je vprašala, če je pravilno razumela. Nato je argumentirala, da ni mogoče imeti slovenščine kot materni jezik, če si Avstrijka. Sem res bila šokirana in užaljena.« Pia Blažej