Umiranje zgošča življenje. Brez umiranja bi naše življenje zvodenelo. Vse bi bilo nepomembno in ponovljivo. Odnosi, ki jih gojimo, in naloge, ki jih opravljamo, so enkratni in edinstveni. Življenje s smrtjo ne postane le potek nepomembnih ur in dni. Umiranje dela srečanja enkrat­na in neponovljiva.

Kdor ne jemlje resno svojega umiranja, kdor je že okusil izkušnjo smrti, bo spoznal, da pravzaprav štejeta le dve stvari, piše Michael Bordt. »Živeti globoke človeške odnose in narediti kaj smiselnega za druge. Vse preostalo – potovanja, uspeh, ugled, imetje, kariera in zmogljivost – vse je za te izgubilo na okusu« (Umetnost prenašati sebe, str. 27). Kdor spozna, da je njegovo življenje edinstveno, bo pri tej misli odkril, da iz tega rasteta globina in ustvarjalnost. Misel na lastno umiranje lahko privede do tega, da na novo okušamo življenje. Vendar pa: s takšnimi mislimi se je potrebno šele spoprijateljiti. To je postopek, ki se odigrava v različnih fazah. Za to je potrebno, da dopuščamo tudi samoto. Družba, v kateri delo, uspeh, aktivnost in zmog-ljivost cenijo preveč, potiska soočanje z umiranjem in smrtjo na rob.

Živeti globoke človeške odnose in narediti kaj smiselnega za druge. Vse preostalo – potovanja, uspeh, ugled, imetje, kariera in zmogljivost – vse je za te izgubilo na okusu

Pravočasna sprava. Nikakor ni preprosto, da komu povemo, da bomo umrli. Takoj namreč sledi pomiritev, da tako in tako ni tako tragično in da so vedno mogoči čudeži. To je dejansko mogoče, toda večinoma izostajajo čudeži, da umirajoči ozdravi. Pomembno je, da se vse, kar je potrebno povedati in čemer se je še treba pobotati, dogodi pravočasno, tako da lahko prizadeti še govori. Kdor se ni pobotal s svojimi sorodniki, pogosto dolgo ne more umreti. Nekateri tudi še čakajo, da lahko pride do zadnjega srečanja.

Nekateri, ko umirajo, ne želijo od svojcev pričakovati preveč. Doživijo obisk, ki je mogoče tudi zadnji, in govorijo ter pokažejo svojo pozornost. Nato se vsi poslovijo v upanju, da se bodo kmalu spet videli. Potem je za nekatere napočil trenutek, da lahko spustijo od sebe življenje. »Ravnokar smo bili pred kratkim še tam,« je potem prva reakcija na vest o smrti.

Pravočasno razjasniti vprašanje oporoke. Soočati se z lastnim umiranjem je potrebno tudi takrat, če mora kdo napisati oporoko. Zame je nepozabno, ko sem pomagal skoraj stoletnemu duhovniku napisati oporoko. Nekaj stvari je že napisal, a še ni sestavil do konca. Zame je bilo zelo ganljivo, ko sem ga spraševal in sem mu bil blizu pri njegovih odgovorih. Vprašal sem ga, kje bi bil rad pokopan, kaj naj se zgodi z njegovimi zasebnimi stvarmi, koga je potrebno obvestiti, kdo naj bi kaj podedoval. Res ni tako preprosto vse to napisati in določiti, kaj naj bi bilo po lastni smrti. Na duhovnih vajah z duhovniki vedno znova spodbujam, da je potrebno pomisliti na lastno oporoko, ali je še vse aktualno ali se je marsikaj spremenilo. Nekateri šele takrat pomislijo na svojo oporoko in jo napišejo. Duhovnik, pri katerem sem pogosto delal duhovne vaje, nas je vedno spodbujal, da naj uredimo oporoko. Ko se je sam moral pripraviti na smrt, ko ga je hudo zaznamovala bolezen, za njegove zaupnike ni bilo lahko, ko so z njim pojasnili vprašanja oporoke. Dolgo je s tem odlašal, vprašanje groba, pogreba, vprašanja o osebnih stvareh, kot so knjige. Naposled mu je uspelo. Nikakor ni lahko, da se zavedamo lastnega umiranja.

Umiranje je »biti blagoslovljen« z materinsko potezo ljubezni.

Marsikaj sem o sebi spoznal šele, ko sta umrla moja mati in moj oče. V zadnjih tednih svojega življenja me je moj oče pri mojih obiskih vedno znova vprašal: »Si kaj prinesel s seboj?« S tem je mislil obhajilo, ki ga je razumel kot krepitev v svojem življenju. Ni čakal samo mene, temveč na to, kar sem mu smel dati kot duhovnik: Odrešenika. Ko smo bili otroci, s starši nismo veliko govorili drug z drugim o veri. Bilo je tako samoumevno, da smo živeli kot kristjani, hodili v cerkev in prejemali zakramente. Pri nas doma je bilo tudi samoumevno, da nas je mati vedno blagoslovila, če smo šli iz hiše. Ko sem se na zadnji dan njenega življenja, bila je nedelja – in mi otroci, vseh nas pet, smo bili doma – zvečer poslovil od nje, je z zadnjimi močmi dvignila svojo roko, da bi me pokrižala na čelu. Od takrat je zame umiranje »biti blagoslovljen« – z materinsko potezo ljubezni.

Kako lahko premišljevanje o umiranju privede do tega, da na novo okušamo življenje. (A. Schwarz, Nedelja, 44, 2015)