Ob materinskem dnevu predstavljamo ponosno mamo štirih hčera. Hvaležna je zanje in zelo hvaležna je tudi za to, da ima sama še mamo. Največje veselje za Marico Hartmann pa je vnukinja Lija, prav prisrčno je zraven tudi pri intervjuju. Ustanovna in dolgoletna ravnateljica Mohorjeve ljudske šole, aktivna faranka slovenske župnije sv. Cirila in Metoda v Celovcu, voditeljica lutkovne skupine pri SKD Celovec, nekdanja pevka pri Gallusu in organistka je pred nedavnim praznovala svoj 70. rojstni dan.

Tudi za Marico Hartmann je bil čisto nov začetek, ko so ustanovili Mohorjevo ljudsko šolo. »Ko sem prišla iz Škofič, ni bilo ničesar tukaj. Brez staršev ne bi šlo, vsi starši so pomagali. Moj ravnatelj iz Škofič mi je tudi zelo pomagal. Potem smo začeli: Tomi Millonig, Mirjam Užnik (poročena Kampuš) smo začeli s tremi razredi.« Mohorjevo ljudsko šolo je Marica Hartmann vodila 27 let, »to je bil zelo lep čas, dobro sodelovanje, predvsem z dr. Korenom,« se spominja nekdanja ravnateljica, ki je zdaj že deseto leto v pokoju, a glede na vse svoje prostovoljne aktivnosti ji ni dolgčas. Ko je šla v pokoj pri 60-ih, čeprav bi še lahko delala pet let, si je želela, da bi imela še dosti časa z možem, da bi lahko potovala … A ti načrti se niso uresničili. Ko je prišla moževa bolezen, je bilo zelo kruto. Marica je istočasno že drugič zbolela za rakom, a hvala Bogu se je pozdravila. Marca je bilo štiri leta, odkar je umrl mož Folti. To je bil velik šok, čeprav so vedeli, da je težko bolan. »Dali so mu šest mesecev, imeli smo ga še dve leti. Vsi otroci so bili tukaj in pomagali, tako da je lahko bil doma med nami in je tukaj tudi umrl,« pripoveduje Marica Hartmann in ob tem dodaja, kako zelo bi se veselil vnukinje …

Zelo se veseli svojih štirih hčerk, Mihaele, Simone, Katarine in Natalije, s partnerji in partnerico, dobro se razumejo med seboj in to je za mamo zelo dragoceno. Natalijina hčerka Lija je prinesla še več sonca v njihovo življenje, »to je zlati otrok,« pravi ponosna babica. Veseli se, da se je mlada družina odločila, da se bo preselila domov.

Že odkar se spominja, so hodili k slovenski maši. Najprej v cerkev Kristusa Kralja ob Lentu, kjer je imel slovenske maše dr. Polanc. »Zelo lepe spomine imam na majske šmarnice. Takrat dijaki niso smeli domov, samo enkrat na mesec. Konec tedna so bili tukaj in je dr. Cigan prišel pet s fanti. V petek, soboto in nedeljo so bile pete litanije. Kako je bilo to lepo! To so res dragoceni spomini na šmarnične pobožnosti.« V fari sedaj skrbi za finance, imajo lepe sv. maše, Eva Ogris pritegne veliko otrok in mladih, da radi ministrirajo. »Sploh se ne smemo pritoževati, ljudje radi pridejo k maši. Lepo je delovati v takšni fari.« Vsako nedeljo pelje k maši svojo mamo Marico Tischler, ki je v 97. letu. V domu Marta jo radi obiskujejo. Veseli se, da gredo vsako leto skupaj v toplice. V domu sodeluje pri raznih aktivnostih, imajo telovadbo, kegljanje, bingo, urjenje spomina, ob četrtkih imajo sv. mašo. Pri kegljanju skoraj vedno zmaga in vsak teden dobi prehodni pokal. Pravzaprav ji sploh ne bi bilo treba nositi pokala iz sobe na kegljanje, ker ga potem spet dobi. Marica Hartmann je tudi zaslužna, da je nastala razstava o njenem delu, ustanovitelju Slovenske gimnazije Jošku Tischlerju, saj je dala Andreju Rahtenu na voljo veliko materiala. Tischler je bil njen stari oče po očetovi strani. Veliko črpa iz korenin po obeh straneh. »Kultura in politika sta bili pri nas vedno prisotni.« Oba dedka, Tischler in Rojšek, sta zelo dobro sodelovala. Tudi sama je poučevala na Slovenski gimnaziji, in sicer telovadbo. Na Slovenskem sporedu ORF je nekaj let vodila oddajo voščil, posebej pa se spominja tudi »šolskih oddaj,« ki so jih pripravljali skupaj s Francetom Vrbincem.

Lutke so pomemben del življenja Marice Hartmann. K temu jo je spodbudil Nužej Tolmaier. Za Fieso je ena skupina kratkoročno odpadla, zato so povabili Celovčane. Na hitro so zbrali otroke, Sabina Nachbar, poročena Sandriesser, je bila tedaj na šoli in je šla tisto leto s skupino v Fieso. Najprej so imeli lutke prek šole, nato so se vključili v društvo. Tomi Millonig je postal predsednik SKD Celovec, vodil ga je 33 let, po njem je predsedniško funkcijo prevzela Natalija Hartmann. Imeli so osem lutkovnih skupin, Marica ima še vedno svoje Mlade Celovčane in pravi, da je zelo lepo delati z njimi. Tudi Breda Varl rada dela z njimi. Marica Hartmann je mentorica z vsem srcem, na voljo za vaje daje tudi svoj vrt. Spominja se, da ko je bila otrok, je njen stari oče Karl Rojšek, ustanovitelj društva SKD Celovec, režiral igre in so tudi imeli pri njih doma vaje in seje. Letos bodo praznovali 35 let lutkarstva. Radi bi obudili Malega princa. Kot navdušena pevka je pri Gallusu pela 33 let, po kemoterapijah je morala nehati. Posebej poudarja, da je pri Gallusu zelo rada prepevala, »to je bil lep čas, veliko smo potovali.« 17 let je orglala v fari, tudi to je morala zaradi bolezni in posledic bolezni žal opustiti. Hvala Bogu ji zdaj gre dobro. Ob 70. rojstnem dnevu, ki ga je pred kratkim praznovala, sta zdravje in razumevanje v družini njeni največji želji.