Družina Lepuschitz iz Raven pri Rožeku je bila leta 1942 deportirana v taborišče v Hesselberg v Nemčiji. Bili so šestčlanska družina: oče in mati, trije sinovi in hčerka. Enemu je bilo ime Hajnžek, pri neki družini v pregnanstvu so ga klicali Johann. Da je bila pot dolga in od tam dom zelo, zelo daleč, vesta Hajnžkovi hčerki Dorica Kazianka in njena sestra Mojcika Lepuschitz zelo dobro. Letos poleti, 80 let po vrnitvi družine iz pregnanstva, sta bili na poti v te kraje. Vzrok je bilo drevo, ki je letos cvetelo kot še nikdar. To drevo sta želeli videti. Še prej pa je bila vmesna postaja letališče v Münchu. Vse skupaj pa potrebuje leta, da posamezni drobci sestavijo naslednjo zgodbo.

»Tati je bil v logarju v Hesselbergu in takrat star 17 let,« pravi Dorica Kazianka. Tatiju je ime Hajnžek. Dodeljen je bil na nekaj kilometrov oddaljeno veliko posestvo z mlinom in gostilno. Mož tega posestva je bil mobiliziran v vojsko, žena je ostala sama z družino in je zaprosila za pomoč. »Tatija so dodelili tja. Tam pa je bila, ko je oče kot dvajsetletni fant odšel s posestva, tudi štiriletna hčerka. Ime ji je Lisl.«

Potem se je družina vrnila domov na Ravne. Zdaj zgodba nekaj časa miruje. Nekaj slik in spominov ostane in postane potem s časom močneje. Tudi štiriletna Lisl ima svoje spomine. Spominja se Hajnžka. Odrašča. Poroči se v kraj blizu Hesselberga v Markt Erlbach.

Vojna je mimo. Leta dolgo že. Ljudje blizu Hesselberga se začnejo zanimati za pregnance iz Koroške. Ustanovijo društvo, ki išče stike do pregnanih slovenskih družin. Lisl prek tega društva izve, kje je doma Hajnžek, ki so mu na njenem domu pravili Johann.

Vmes mine spet precej časa. Potem pa se zgodi, da pride do prvega srečanja med Hajnžkom in Lisl. Lisl se je, ko se je vrnila z dopusta na morju na Hrvaškem, ustavila na Ravnah in obiskala Hajnžka, ki mu pravi Johann. Tako se je začelo, da so se po mnogih letih spet videli. Mojcika in Dorica pripovedujeta, da se spominjata, kako sta se tati in mama peljala k njim na obisk. S hroščem sta se peljala v skoraj 600 kilometrov oddaljeni Markt Erlbach na obisk. Dorica o tem nič ne ve. Mojcika pa se tega dobro spominja, saj so otroci ostali doma sami z občinskim bikom, ki je takrat malo bolehal in je bilo treba gledati nanj. Mojcika: »Pravzaprav neverjetno, da je takrat tati stran šel.«

Lisl se je z možem večkrat vozila na Hrvaško na dopust in kadar so se vračali, so največkrat obiskali Hajnžka. Pa je bilo spet enkrat tako daleč. Ko sta se Lisl in mož vračala, sta se spet ustavila na Ravnah. Takrat jima je dal oče s seboj drevo. Bila je jablana, točneje Lavanttaler Bananenapfel. To drevo Lisl in mož doma nasadita. Nato dolga leto drevo samo raste, nihče ne govori o njem.

Lisl in mož še vedno hodita na dopust na Hrvaško in se ustavljata na Ravnah. Tudi potem še, ko Hajnžek leta 1991 66-letnj umre, dokler le moreta, se vozita še na dopust na Hrvaško in se ustavljata na Ravnah. »Stiki ostanejo, tudi ko tatija ni več,« pravita Mojcika in Dorica. Spominjata se: v zvezku z naslovi je bil eden tudi zelo pomemben, to je bil naslov Lisl. Za božič in veliko noč je bilo treba napisati kartico »tisti Lisl, kjer je tati služil«. Stik je ostal. Zdaj je bila mama vezni člen do Lisl.

Ko je mama marca 2025 umrla, je Mojcika to sporočila Lisl. Na pogreb ni mogla priti, vendar so si pošiljali fotografije po telefonu. Potem pa je bila v letu 2025 nepričakovano med fotografijami posebna slika iz Nemčije. Lisl je poslala fotografijo drevesa, ki ji jo je pred dolgimi leti poklonil Hajnžek, ko je bila na obisku. Pripis pri sliki pa je bil: »Prosim, poglejte si to drevo, tako kot letos še nikdar ni cvetelo.« In to v letu spominjanja, 80 let po vrnitvi. Če to ni posebno znamenje.

Potem spet nekaj časa miruje kontakt. Nato pa Lisl Mojciki sporoči željo: Čeprav mame ni več, obljubi mi, da prideš na obisk. Mojcika je obljubila, in je pred Dorico potarnala »ampak daleč je že, no ja … « Dorici to ni dalo miru in prišlo je drugo k drugemu. Z možem Rolandom je obljubila hčerki Veri, da jo avgusta peljeta v München na letališče, da od tam lahko odleti v Kanado. Še ena vmesna postaja je bila določena. V Münchnu želijo tudi pogledati na pokopališče, kjer je pokopan polbrat, ker na pogrebu niso mogli biti. Zato bodo nekaj časa preživeli pri svakinji. Naslednja zamisel pa tudi ni bila več daleč: samo dve uri vožnje od Münchna, kjer živi Lisl. In tako je bilo sklenjeno: obiskali bodo Lisl.

Vse, kar je bilo treba urediti na poti do Lisl, je bilo urejeno. Vera je odletela iz Münchna v Kanado. Dorica, Micika in Roland se srečajo z Lisl. To je poseben občutek posebne prisrčnosti. In Lisl ima samo eno vprašanje: »Ali je Johann o naši družini kaj slabega govoril?« - »Ne, samo pozitivno,« ji pravi Dorica. Nato Lisl: »Z njim smo lepo ravnali, čeprav je šlo za drugačno ozadje.« Obiskovalcem je bila izpolnjena želja, da so videli kraj, kjer je oče služil. Potok in mlin sta še tu. Lisl je pokazala, kje je tati spal, kje je bil hlev … Dorica: »Zame je to bilo nekaj posebnega. Tu je tati hodil v tistem času in vse to nam pripoveduje nekdaj 4-letna in danes 84-letna gospa. Nekaj izrednega je stati tu, kjer je bil tati …« Lisl jim je tudi pokazala rojstno hišo med pregnanci dobro znanega Gerharda Schneiderja, sina tedanjega vodja taborišča, ki je umrl pred dvema letoma.

Po tem obisku vodi pot na sedanji dom Lisl. Tam je tudi drevo, ki ga je Hajnžek poklonil Lisl, ko je bila na enem od obiskov. In tu je sedaj samo še ena želja: končno videti to drevo. Stati pod tem drevesom. Bilo je 9. avgusta, ko so se slikali pod drevesom. O občutkih, stati pod drevesom, ki je v tujini zraslo in mogočno zacvetelo v letu spominjanja 80-letnice vrnitve očeta iz pregnanstva. Dorica Kazianka: »To se je moralo zgoditi v tem letu spominjanja. Ni slučaj, da je drevo tako zacvetelo, pa tudi samo fotografija mimogrede, ki jo je poslala Lisl, vse to ima nekaj povedati. Morda tudi to, da se v taki tragiki, kakor je bila deportacija, vidi tudi človečnost v nečloveškem času. Da je nekdo tako lepo sprejel našega tatija, ki je vedno pravil: Nisem imel občutka, da tu trpim.« Ob robu še to: Hajnžek je družino deklice Lisl v času izseljenstva učil, kako se dela zaseka.

In še enkrat drevo. Jablana iz domačih Raven z močnimi koreninami udomačeno daleč v tujini v Nemčiji. Kako zelo more eno samo drevo povezati ljudi. Drevo nikoli ni bilo tema v vseh teh letih. Prav letos pa je to tema. Kot bi narava posegla v odnose med ljudmi. Same misli. Zakaj je naredila Lisl to sliko cvetoče jablane iz Koroške? Stati pod tem drevesom, je bilo za Dorico in Mojciko nekaj zelo pomembnega. Dorica: »Da bo to drevo tako pomembno, o tem tati nikoli ni razmišljal. Pod njim smo si bili posebej blizu.« Mogočno drevo z močnim deblom je to.