Zdaj še glas k melodiji in besedilu

Več ko tri leta je Tonč Feinig pripravljal svojo najnovejšo zgoščenko »shine« z lastnimi besedili in melodijami. Da piše Tonč Feinig lastna besedila, da sam sklada, je bilo znano. Nova zgoščenka pa predstavlja tudi novega Tonča Feiniga: sedaj tudi poje. Odprto ostaja samo vprašanje, zakaj tega ne dela že zdavnaj.

Tonč Feinig pozna razliko med lesom in zgoščenko. Iz lesa si je za svojo hišo v Svečah nad mizo naredil svetilnik iz lesa. Ni ostalo samo pri svetilniku, pri katerem je ob delu užival. Ko je bil končan, je bil končan. Popolnoma drugačen je bil občutek, ko je bila končana zgoščenka, na kateri ni delal le en teden, temveč tri leta. Dokončati zgoščenko, je ogromen napor in šele »ko stopiš s pesmimi iz zgoščenke na oder, doživiš, kako ta celota stopa v javnost, ki ima toliko opraviti z delom iz vsega srca in je tako zelo blizu in sega izredno globoko«.

Naslov zgoščenke »shine« je tudi nadaljevanje pripovedi o glasbeni poti Tonča Feiniga. Z njo se pojavlja v javnosti ne le kot pianist, skladatelj in pisec besedil za svoje skladbe, temveč tudi kot pevec. »Zdaj sem stopil na oder, v svetlobo tudi kot pevec«. Tekste je pisal že prej in tudi skladal. Na novi zgoščenki je vse njegovo: teksti, skladbe in tudi glas. »Tri leta sem se prebijal skozi material, iz katerega sem želel sestaviti to novo zgoščenko. Kar ni bilo primerno, sem pustil stran in združeval v celoto to, kar sem najbolj jaz. Zavedal sem se, da na zgoščenko more priti samo to, kar bo obstalo in ni samo za kakšen trenutek, saj gre za umetnosti. Da, to so besedila in melodije, za katere vem, da bom užival ob njih vedno znova, ko jih bom igral in pel.«

Na mizi doma Tonča Feiniga je mnogo zvezkov z besedili in mnogo je tudi notnih zapisov. To je delo več let. Iz te celote je Tonč Feinig zbral najboljše med besedili in najboljše med skladbami. »Ko je nastajala zgoščenka, je bilo tako. Včasih sem imel melodijo in mi je bilo treba najti samo prave besede, potem pa sem spet imel besedilo, pa sem iskal melodijo.« Tonč Feinig pravi, da mu gre pri komponiranju melodij k besedilom lažje, vendar o dovršenosti zapisanega pričajo tudi besedila skladb na zgoščenki. Najbolj zadovoljen je s svojo skladbo na zgoščenki »Ko si zadnjič vzameš čas«. Na tej, pravi, je vse tako, kot si je želel. »Vse se zliva. Skladba in besedilo sta enota, enostavno deluje, ničesar ni več treba popravljati.«

Največjo napetost po dokončani skladbi doživlja Tonč Feinig, ko skladbo predstavi javnosti. V takih trenutkih išče odgovor na vprašanje: »Kako je publika sprejela skladbo.« Vsaka skladba potrebuje »inkubacijski čas«. Potrebuje svoj čas, da najde pot med poslušalce. In še nekaj upošteva Tonč Feinig, če pripravlja spored za koncerte: »Potrebuješ pravo mešanico med starimi in novimi skladbami.« Tako si vsaka pesem, ko stopi v javnost, začne pisati še svojo zgodbo.

Tonč Feinig nastopa že 30 let po vsem svetu. Svojo bazo ima v Svečah. Tja se vrača, od tam odhajajo njegove melodije v svet. Da bo njegovo središče življenja kdaj v Svečah, je vedel že takrat, ko se je podal za šest let na študij jazza v Den Haag. Nastopati po svetu pa zanj ne pomeni, da spoznava tudi kraje. »Kar na turnejah spoznaš, so odri v različnih krajih, ti pa so skoraj povsod enaki.« Kar ostaja, je melodija domovine. Tonč Feinig jo pozna. Najbolj jo zasliši v tujini, ker je ta melodija zapisana v njegov spomin. To je melodija kulturnega delovanja koroških Slovencev doma, ki jo je od blizu spoznaval po očetu, organistu in zborovodju, in materi, kulturni delavki v društvu Kočna. »To je pač en del mojega življenja. To melodijo sem že vedno želel spojiti s svojo jazzovsko glasbo. Zame je bilo jasno, te melodije ne bom pozabil, ker študiram jazz. Jazz je bil vedno navdahnjen z regionalnimi elementi. V New Yorku se je razvila bolj divja varianta, ker je bila pač tam borba v mestu. To se sliši v glasbi. Prav tako se to sliši tudi v moji jazzovski glasbi. V njej je več hribov, so tudi skale, pa mnogo mehkega srca je v njej.«

In kakšen je prispevek glasbe na Koroškem v jubilejnem letu 2020? Tonč Feinig pogleda najprej na svoje zvezke na mizi, v katerih je skrit še marsikateri lirični dragulj. »Glasba je bila povezovalna in povezuje. Njen prispevek povezovanja je lahko samo tolikšen, kolikor to ljudje dopuščajo. Glasba lahko blaži te rane, ki smo si jih v zgodovini na Koroškem prizadejali.«

Vincenc Gotthardt