Katja Sturm-Schnabl je izobraževala cele generacije študentov slavistike in mlajšim generacijam avstrijskih dijakov približala vedenje o usodi koroških Slovencev in žrtev nacionalsocializma. Doma je v Svinči vasi pod Štalensko goro. Službeno jo je pot kot znanstvenico vodila na Dunaj, kot otrok pa je doživela s svojo družino deportacijo v taborišča Rehnitz in Eichstätt v Nemčiji. Prav ta izkušnja je močno zaznamovala njeno življenje.

Fotografija, na kateri stojite prestrašeno ob mami, ki ima v rokah vašega dve in pol leti starega brata Francija, ko ste bili leta 1942 deportirani z doma, je postala ikona trpljenja slovenske narodne skupnosti. Skoraj ni publikacije o zgodovini koroških Slovencev, da ne bi bila objavljena ta fotografija. Kdaj ste se prvič sami prepoznali na fotografiji in kako je deportacija vaše družine in koroških Slovencev zaznamovala vaše življenje? Obstajajo za te občutke kakšne besede? So to jeza, žalost, nerazumevanje, ranjena čast …? Kakšna je življenjska kvaliteta ob takih spominih?

Katja Sturm-Schnabl: Na fotografiji sem se prepoznala takoj, ko je bila objavljena v časopisu Svoboda, verjetno leta 1945 ali 1946.

Deportacija je zaznamovala moje življenje na neštetih ravneh, ki so prišle na dan s časom zaporedoma skozi vse moje življenje. Eno so telesne posledice (gluhost), ki sem jih odnesla iz logarja, ki me tare, drugo pa so psihične travme, za katere se po vojni nihče ni zmenil, tako sem se brez obrambe soočala z diskriminacijami, ki so mi bile kot otroku, po evforiji, ki sem jo doživela po zmagi in osvoboditvi zavezniških sil (nas so osvobodili ameriški vojaki), popolnoma nepojmljive. Najhujši so bila šolska leta po vrnitvi, za mene prava ponovna kalvarija. Kajti diskriminacije kot Slovenka v nemških šolah, najprej ljudska šola v Št. Tomažu in potem humanistična gimnazija v Celovcu so bile raznolike, večplastne, bodisi brutalne, bodisi subtilne, in dojemala sem jih z veliko lucidnostjo.

Ob deportaciji, ko so »Nemci« rjoveli in vdrli v našo hišo, so me do kosti prestrašili, ampak istočasno sem jih začela globoko zaničevati, že zato ker so vzeli mojemu očetu dostojanstvo in moč, in sploh ker so se obnašali »nespodobno«, niso imeli »manir«, nič vljudnega, nič finega na sebi, nič od tistih vrlin, ki so jih nas učili doma. To zaničevanje »Nemcev« se je skozi leta v logarju le še stopnjevalo. Po zmagi, osvoboditvi in vrnitvi domov so bili zopet nemško govoreči, torej »Nemci« tisti, ki so mi povzročali bol, me zasramovali, mi delali krivico, torej je v meni zrasel odpor do vsega nemškega.

Naslednje leto, leta 2020 obhajamo na Koroškem 100-letnico plebiscita. Mnogo obljub je bilo takrat danih slovenski narodni skupnosti, ki je postala tako rekoč čez noč manjšina. Od takrat do danes je število koroških Slovenk in Slovencev vztrajno nazadovalo. Kaj je v sedanjem trenutku najpomembnejše za slovensko narodno skupnost?

Katja Sturm-Schnabl: Plebiscit, demokratična institucija, je bil leta 1920. Leta 1919 se je odvijala borba s strani Jugoslavije »za severno mejo« in s strani Republike Avstrije borba za južno Koroško. Padlo je 150 jugoslovanskih vojakov in ca. 270 avstrijskih brambovcev. Seveda je vsaka smrt odveč. Če upravičeno predpostavljamo, da so bile meje zaradi geopolitičnih razmislekov zmagovalcev že vnaprej določene, so bili eni in drugi žrtve.

Zato je za mene praznovanje 10. oktobra posmeh zgodovini, žalitev milijonov mrtvih in cinizem zaradi nečlovečnosti in grozot, kakršnih zgodovina še ni poznala.

Če lahko pozabijo milijone žrtev, kaj šele obljube, ki so jih kdaj dali koroškim Slovencem.

Zato si moramo koroški Slovenci sami pomagati, s tem da bomo zares ponosni na našo kulturo, ki je ne zgodovinsko zasidrana v karantanski državi in iroškotskem pokristjanjevanju v 8. stoletju in tudi občudovanja vredno živa; ponosni na naš jezik, ki je bil, kot piše Otto Kronsteiner v enciklopediji slovenske kulture na Koroškem (ESKK II. 82–84), po septuaginti in vulgati, prvi evropski jezik, v katerega so bili prevedeni vsaj deli biblije, torej je karantanska slovenščina prvi slovanski pismeni jezik.

Kakšno sliko si želite, da bi slovenska narodna skupnost o sebi posredovala sodeželanom drugega deželnega jezika na Koroškem in v svetu?

Katja Sturm-Schnabl: Slovenska narodna skupnost na Koroškem naj se predstavi svojim nemško govorečim sodeželanom z vsem ponosom na svojo kulturno zgodovino, na svoj jezik, ki je bil ob pokristjanjevanju po iroškotskem misijonu že jezik biblije. Ko sem se lotila projekta enciklopedije slovenske kulture na Koroškem, sem imela prav to pred očmi, da pokažem nemško govorečim sodeželanom našo prastaro državniško zgodovino in kulturo. Kot veste sva zaključila projekt skupaj s sinom Bojanom-Ilijo in izdala enciklopedijo v treh knjigah.

Kot znanstvenica ste predavali po vsem svetu: v Parizu, Rimu, Moskvi, Manchestru, Atenah, v Ljubljani in še kje. Ste kdaj razmišljali, da bi domačo Koroško zapustili za vedno?

Katja Sturm-Schnabl: Po maturi leta 1954 sem hotela čim prej zapustiti Koroško, šla sem študirat na Dunaj. Kasneje me je večkrat mikalo, da zapustim Avstrijo, imela sem razne možnosti za delovanje v Evropi, celo v ZDA, vendar sem bila zelo navezana na svoje starše, tako da sem si vedno spet premislila.

Če usmerite svoj pogled v prihodnost. Kakšno okolje potrebuje človek v današnjem času, da ne pozabi svojega maternega jezika?

Katja Sturm-Schnabl: Osnova se gradi v otroštvu, na prvem mestu je seveda ljubezen. Ko potem otrok pridobiva jezikovne kompetence z osebami, na katere je emocionalno navezan, se morajo le-te strogo držati pravila, da ne mešajo jezikov. Poleg jezika pa mislim, da je pomembno, da učimo otroka tudi srčne kulture, lepega vedenja, olike. Prepričana sem, da vse to skupaj človeku kasneje tudi v tujini, v tujem jezikovnem okolju, daje poseben način zavetišča, toploto, nekaj čisto njegovega, na kar ostane navezan z jezikom vred.

Na Koroškem imamo tri slovenske politične organizacije. Potrebujemo še kakšno novo ali moramo iskati druge poti opozarjanja na potrebe naše narodne skupnosti?

Katja Sturm-Schnabl: Da imamo tri organizacije, je bolje, kot da bi imeli samo dve. V trikotniku je več možnosti komunikacije, diskurza in izmenjave misli, ni le črno-belo. Seveda so za to potrebni srčna kultura, vljudno obnašanje, pazljivi diskurz in olikan jezik. Če člani organizacij večinskega naroda, kot smo bili priča v teku volilnega boja, pozabijo olikan jezik, kulturno vedenje, se med seboj zmerjajo ali osebno žalijo, potem je to sicer sramota za ves narod, ne bo pa zaradi tega izginil. Manjšina si tega ne more privoščiti, vsak član manjšine, še posebno funkcionarji morajo ostati kulturni, olikani in se držati izbranega jezika. Morajo biti v vsemu nekaj posebnega, izbranega, in kot take tudi priznavati in zaznavati svoje sonarodnjake, da imajo neke vrste zaščitni oklep. Večkrat se spominjam, kako so nas otroke, doma na Tomanovini, učili, da ne smemo uporabljati »grdih«, grobih, nelepih besed, bile so strogo prepovedane.

Pogovarjal se je Vincenc Gotthardt.