Zaupaj! piše na obesku za ključe, ki ga je prejela na začetku šolskega leta. Ta obesek je bil pritrjen na šolski ključ in jo spremlja še danes. »Zaupaj je tista beseda, ki me pravzaprav spremlja že vse življenje,« pravi z notranjo gotovostjo. Zaupanje v Boga, v življenje, v to, da bo vse, kot mora biti.

S 1. oktobrom se bo Ulrike Wautsche-Pototschnik upokojila kot veroučiteljica. Njena poklicna pot, ki se je začela aprila 1987, je trajala 38 let. »Začela sem v Velikovcu, nato pa sem poučevala v številnih krajih, od Djekš do Potoč. Najdlje sem ostala v Dobrli vasi,« pripoveduje. V zadnjih letih je poučevala tudi v ljudski šoli v Žitari vasi.

Poklicanost je začutila že v gimnaziji: »Ko smo dobili novega veroučitelja, ki je poučeval čisto drugače, me je to nagovorilo. Vedela sem, da bo to moja pot.«

Po maturi se je najprej vpisala na Trgovsko akademijo, a hitro ugotovila, da to ni za njo. Presedlala je na izobraževalno akademijo za veroučitelje v Gradcu. »Leta študija so bila zelo lepa. Novo mesto, svoboda, nova spoznanja. A vedno sem čutila, da me bo pot pripeljala nazaj na Koroško. Rada sem delala z mladimi. Na začetku je bilo tudi težko – imela sem težave s šolskim uradom. A tudi takrat sem zaupala, da me bo Bog postavil tja, kamor me želi. In tako je tudi bilo.«

Ulrike Wautsche-Pototschnik je odraščala v veliki družini v Žvabeku v občini Suha. Ima sedem bratov in sester, eden izmed njih je kot otrok umrl za rakom. »Star je bil 14 let. To je bila velika bolečina za našo družino. Moj oče je umrl še veliko prej, ko sem bila stara devet let. A tudi takrat sem čutila, da me Bog drži. Zaupanje v Boga je bilo nekaj, kar je bilo v meni že od malega.«

Vse življenjske preizkušnje, lepe in težke, so jo oblikovale v osebo globoke vere. Pravi, da je njen vodilni kompas odlomek iz evangelija po Mateju: »Kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo.« Ta odlomek je izbrala tudi za svojo zadnjo šolsko mašo. »Glavna misel moje vere je, da se prepustiš Bogu. Da veš, da ti ni treba imeti vsega pod nadzorom. Da Bog skrbi.«

Sama sebe opisuje z nasmehom: »Imam humor. Sem eksplozivna, čustvena in hitro povem, kar si mislim, a nikoli nisem zamerljiva.« Rada pripoveduje otrokom zgodbe in dela na vrtu. V težkih trenutkih je vedno iskala stik z naravo: »Narava mi daje ravnotežje. Vse je med seboj povezano – ljudje, živali, rastline. To je ena živa mreža, kjer začutiš del celote.«

Pomembni vrednoti v njenem življenju sta pravičnost in sočutje. »Ko stopim v prostor, takoj zaznam, komu gre dobro in komu ne. To mi je dano.« Ponosna je na svojo družino: »Z možem sva skupaj že 30 let. Imava hčerko, ki se bo septembra poročila. Pripravljamo veliko poroko, vsi se veselimo. In morda pridejo tudi vnuki… Veselim se misli, da bom ljuba babica.«

Zadnje leto pred upokojitvijo je bilo čas notranjega slovesa. »Vsak dan sem si rekla: to je zadnjič. Mislila sem, da bom zadnji dan jokala, pa nisem.«

Z leti je rasla in si pridobila tudi več notranje sproščenosti. Spoznala je, »da nisi najpomembnejši človek na svetu.«

Ulrike Wautsche-Pototschnik je zelo organizirana oseba, vsak dan si je vzela tudi nekaj časa zase. »Včasih je bila to le pesem, sprehod s psom, nekaj minut molitve. Ampak to je bilo zame. In to mora biti.«

Pravi, da o sebi ne govori rada. »Tisti, ki me poznajo, vedo, kakšna sem. Imam tri prijateljice, s katerimi delim vse – z drugimi ne govorim o vsem. Nisem zaprta, a tudi ne razgaljam se pred vsakim.«

Župnik Martin Horvath jo je opisal kot globoko verno. To brez dvoma drži. »Vera je bila z menoj od otroštva. To je dar. V naši družini ima vsak nekaj svojega – jaz pač vero. Verjetno sem zaradi tega postala tudi učiteljica. Vedno sem čutila odgovornost za druge.«

O Cerkvi govori odprto: »Mi smo Cerkev. Postati moramo manj moralni in bolj srčni. Manj zakonov, več sočutja. Nihče ni popoln. Tudi tisti, ki je storil napako, ostaja Božji otrok. Sonce sije nad plevelom in cvetjem.«

Citira papeža Frančiška: »Voda, ki teče, ostane čista. Če zastane, začne zaudarjati. Tako je tudi z nami. Sveti Duh deluje v vsakem. Spremembe pridejo, ko začneš pri sebi.«

Alexandra Praster