Vedno deluje skromno, čeprav ima zelo veliko odgovornosti in nalog. Ljudje cenijo njegovo dušnopastirsko delo in tudi to, da zna nagovoriti, če se dogaja krivica. S Slavkom Thalerjem smo se pogovarjali o njegovi poti, o prazniku vseh svetih in o bližajočem se 60. rojstnem dnevu.

Želja po duhovniškem poklicu je začela rasti v domači župniji. »V Nonči vasi, kjer je podružnica, smo skoraj vsi fantje ministrirali. To je bilo nekaj samoumevnega, ni bilo veliko drugih alternativ, kot jih imamo danes. Igral sem tudi še nogomet. Zelo pozitivno je name vplival salezijanec Janez Rovan, vzel si je veliko časa za nas otroke, za ministrante, redno smo se srečevali, gledali filme, imeli smo ministrantske ure,« pripoveduje Slavko Thaler. Pozitivni zgled je doživel tudi doma, kjer je bila vera zelo prisotna, a ni bila vsiljiva. »Seveda smo redno molili, družinska molitev je gotovo tudi povezovala in vplivala.« Ljudsko šolo je obiskoval kar v bližini, pri Božjem grobu na Humcu, potem Slovensko gimnazijo, po maturi leta 1984 se je odločil za teologijo in za bogoslovje, tedaj je bilo še v Salzburgu. Slovensko govoreči so v Ljubljani preživeli eno leto, to je bilo zanj nekaj zelo lepega in zelo pozitivnega. V Ljubljani je doživel domačnost, če je imel prosto, je rad obiskoval sorodnike v bližini. » Z Marjanom Gallobom sva bila v župniji Ljubljana-Moste in sva tam stanovala pri družini, zelo sva bila vključena v farno življenje, prepevala sva tudi pri cerkvenem zboru. V Mostah je bil takrat župnik Janez Rihar, kaplan pa Stane Kerin.«

V duhovnika je bil posvečen leta 1992. Na novomašno podobico je napisal verz iz Svetega pisma: »Svoja pota, Gospod, mi pokaži, svojih steza me nauči.« Ob tem razmišlja: »Zdi se mi, da ta pot nikoli ni zaključena, je trajna pot, vse življenje jo spoznavaš in na novo kaj odkrivaš.« Po novi maši je prišel v Št. Jakob, kjer je že bil župnik Jurij Buch, v župnišču pa je stanoval tudi zdajšnji škof Jože Marketz, ker je v tem času delal doktorat na Dunaju. »To je bil lep čas. Št. Jakob, Pečnica in Šmiklavž – deloval sem kot kaplan v teh farah. Lepo je bilo, ker smo imeli skupnost v župnišču. Bil sem vključen tudi v šolo v Št. Petru.« Na mladinskem področju se je zelo veliko dogajalo, Hanzi Sticker je že takrat imel mladinski zbor. »Kot kaplan imaš za mladinsko delo več časa,« se spominja Slavko Thaler.

Iz Roža nazaj v Podjuno. Leta 1995 je prevzel župniji Galicija in Mohliče, a živel je v Železni Kapli, ker so v Galiciji obnavljali župnišče. Tam je bilo sožitje med nemško in slovensko govorečimi pereča tema. »Do leta 1999 sem bil v Železni Kapli in sem od tam upravljal Galicijo in Mohliče, bil sem tudi kaplan v Železni Kapli in na Rebrci. Sploh na začetku je bila zame velika pomoč, da nisem bil sam v Galiciji. V Železni Kapli je Poldi Zunder dobro poznal to regijo, to je bila velika opora, da si se lahko z nekom pogovarjal o problematiki.« Znano je bilo, da je v Galiciji bolj napeta situacija. Slavko Thaler se je zelo dobro vživel, »ker mi je bilo pomembno, da sem imel stik z vsemi, to je marsikaj spremenilo na dobro. Zelo veliko dobrega je naredila Mira Blažej z zborom Amabilis.«

Točno pred desetimi leti, 1. septembra 2015, se je začelo novo obdobje, ko je prišel kot župnik v Šmihel. Kmalu je dobil zraven še veliko novih nalog. Dekanijo Dobrla vas je prevzel že v času, ko v njej še ni imel nobene fare, zato je administrator-dekan. Lani je nastal ta model, da je farni moderator v Globasnici in Štebnu, po smrti Poldija Zundra pa je farni moderator še za fare Železna Kapla, Rebrca in Obirsko, a tam redno deluje Ephraim, Drago pa prihaja za konec tedna. Bernhard Wrienz mu je v Globasnici in Štebnu kot farni asistent velika pomoč. Slavko Thaler je član »kaplanskega srečanja«, vključen je tudi v duhovniško skupnost Jesus Caritas, ki je ena od vej duhovne družine Charlesa de Foucaulda.

Ljudje cenijo njegovo pastoralno delo. Na vprašanje, kje dobi moč za to, pravi: »Gotovo je pomemben odnos do Boga, molitev. Moč dobim tudi v pogovorih. Če imaš občutek, da ti kdo zaupa, da kdo prevzame kakšno delo, to daje vedno spet moč. Kjer je dobro sodelovanje, ni tako težko delati. Povsod najdeš dobre ljudi in dobroto,« je hvaležen Slavko Thaler. Cenijo tudi njegovo lastnost, da nagovori, če se komu dogaja krivica. »Tam, kjer se mi zdi pomembno, rad nagovorim, ampak prej vedno premislim. Če prehitro reagiraš, navadno ni dobro. Malo premislim, se s kom pogovorim, ali je prav tako. Če pa čutim krivico, po navadi hitro povem. Tega sem se naučil v Galiciji, zdi se mi, da sem tam predolgo požiral krivico. Ne upaš kaj reči, ker se bojiš, da bo kdo obrnil na napačno stran … Vedno si v napetosti, ker si kot duhovnik tukaj za vse. Vprašanje je, kako posredovati, da to vsak čuti. To je pot medsebojnega zaupanja. Najbolj pomembno pa se mi zdi poslušati, ne takoj svetovati. Vedno znova opažam, da ljudje ne potrebujejo popolnih odgovorov, ampak si želijo, da jih kdo sliši. Včasih je dovolj, da si zraven – v veselju ali v solzah. Tam se začne bližina,« iskreno pripoveduje.

Ob prazniku vseh svetih se spominjamo naših dragih rajnih. Slavko Thaler kot duhovnik veliko ljudi spremlja na zadnji poti, zelo emocionalno pa je bilo, ko je moral pokopati brata. Brat Marko se je tragično ponesrečil leta 2006. »To je bil zelo hud udarec za družino in za celotno vas, ker je bil od nas vseh najbolj komunikativen in temperamenten. Bil je prodajalec v Zadrugi, radi so ga imeli.« Ivan Olip je pridigal, pogreb pa je vodil Slavko. Ob tako nedojemljivo težkih trenutkih so obredi, spremstvo in Božja tolažba zelo pomembni. »Ravno danes me je klicala ena gospa, da očetu ne gre dobro, naj ga še pridem pogledat. V naših krajih na podeželju je že še zelo velika ta povezanost z vero, vrednote, ki jih podajamo, zakramenti, bolniško maziljenje … Ljudje cenijo tolažbo in spremstvo v težkih časih, ob bolezni in smrti … V veliko oporo jim je, da se moli.«

Bliža se osebni praznik Slavka Thalerja, na začetku novembra bo praznoval 60 let življenja. Sam vidi, da če zdravje dopušča, gre vse bolj enostavno. Poleg želje za zdravje pa ima veliko željo, »da sem med ljudmi, tam, kjer je veselje in kjer je bolečina.« Ljudem posreduje svoje veliko zaupanje, da Bog vodi naše poti, »mi pa lahko to spremljamo, oblikujemo s talenti, ki jih ima vsak. In vsak ima drugačne talente, ta pestrost je nekaj zelo lepega.«