Naslov knjige je številka. Stefan Feinig ve, o čem piše. Zaposlen, brezposeln, vmes pisatelj in oče, spet zaposlen … »Potegnem številko iz avtomata in čakam, da se prikaže na ekranu, ki me napoti k nekim vratom … Kar sledi, je ta zgodba.« Samo »374« – to je naslov zgodbe, ki kot lirična komorna igra v jasnem jekleno ostrem jeziku govori o ranljivosti, razočaranju in željah. To je neprizanesljiva kritika brezposelnega nad družbo in sistemom, ki človeka omejita na golo številko.

Na 115 straneh v nemškem in slovenskem jeziku s črno-belimi ilustracijami Stephke Klaura nas v knjigi spremlja lirsko besedilo. Vsakič se konča s številko 374. Na strani 116 se pojavi števila 375. Tako rekoč sosed, ki prav tako čaka na delovnem uradu, da pride na vrsto. »Življenje se nadaljuje. Neusmiljeno.« Gabriele Russwurm-Biro je zapisala o Feinigovi knjigi: »Stefan Feinig zlije obremenjujoče lirsko pripovedovanje v strogo literarno obliko, v kateri ponavljajoča se številka 374 postane grozeči korzet.« In kakšna je po Feinigovem razlika med številko »374« in »375«? »Pravzaprav minimalna, toda glede zgodbe precejšnja, precej fundamentalna in človeško esencialna. Vsi smo bolj ali manj žrtve neke statistike, ki posameznika transformira v nečloveško entiteto. To je precej nevarna stvar, in to dejanje seveda tudi poenostavi stvari. Klub temu. Človek se spremeni v številko, in to ne samo na zavodu za brezposelne.« In prav to nič poetično tematiko je želel obdelati v obliki poezije. »Pomembno je bilo zame, da ima ta »realni svet« neke vrste dialog s poezijo. In kaj je bolj realno kot usoda nekega človeka, ki je zdrsnil v brezposelnost. Pomembno je tudi bilo pokazati, kako ljudje »spodaj« artikulirajo emocije.«

Stefan Feinig vidi nastajanje knjige v preteklih mesecih kot precej intenziven čas. »Ne samo zaradi knjige, temveč zaradi vseh ostalih okoliščin. Februarja 2020 sem postal oče. Marca 2020 sem zaradi koronavirusa izgubil službo. Toda pisanje je ostalo. Vsaj pisanje je bila konstanta, čeprav z otrokom v stanovanju ni tako enostavno biti kreativen oz. imeti čas, da pride literatura na »papir«. Čeprav je otrok zares čudež, je otrok tudi neke vrste (življenjski) kaos. Toda predvsem glede pomanjkanja dohodka zaradi brezposelnosti je bilo in je življenje še vedno precej – bi rekel – mučno. Toda ni vse slabo. Med drugim sem postal urednik za online-magazin WARDA. Ne zaslužim veliko in moj life je še vedno neko vrvohodstvo, toda me res veseli pisati članke. Seveda ni isto kot pisati »literaturo«, ampak je tudi pisanje.«

Štefan Feinig je že večkrat občutil, kaj to pomeni, če izide nova knjiga z njegovim imenom na naslovnici. V Mohorjevi založbi v Celovcu je ta knjiga že njegova druga in tudi s to knjigo se je naučil kot pisatelj novo lekcijo. »To je že četrta knjiga, ki sem jo izdal skupaj s kako založbo, ko sem pravzaprav jaz v ozadju dirigiral stvari. In do zdaj je bilo vedno nekaj, kar je potrebno optimirati pri naslednjem projektu. Izid knjige je vedno nekaj lepega v obliki olajšanja in končno spet nekaj lahko pustim iz duše.«

Sedaj je to izredno zgoščeno sporočilo v javnosti. Nekateri stavki zelo bolijo in prav v tem je moč tega besedila. Nič olepšavanja, zapisano je tako, kot je. Besede takšne, ki so še ostale, ko nič več drugega ne ostane. Moč besedila je tudi v tem – mnogo stavkov, ki je zapisanih, si drugi upajo komaj misliti. Nekaj stavkov je avtor zapisal tudi v rokopisu: »Vsak po svoje zaseda razvaline, v katere se je spremenil.«

Nova knjiga Stefana Feiniga ima posebnosti. »Od vsega začetka naprej sem se lotil vsake knjige kot celoten umetniški projekt.« To pravi avtor in dodaja: »Že pri pisanju besedila imam v glavi ideje za grafiko in predvsem za naslovnico. Tako da so moje knjige zares do kraja skomponirana enota. Pri kreiranju te enote seveda nikoli nisem sam. Že vedno sem delal skupaj z drugimi umetniki in umetnicami, ker samo skupaj z drugimi kreativci je mogoče širiti lastno obzorje.« To knjigo je razvil skupaj z umetnico in prijateljico Stephko Klaura. Razložil ji je svojo vizijo, kako si knjigo predstavlja, potem pa kot »presneto dober duo« poskušata te vizije uresničiti. »Njene ideje so večkrat prav fenomenalne, ker ne prihaja iz literature.« Predvsem pa je zanj pomembno naslednje: »Stvari morajo biti drugačne, kot so že znane. V mojem svetu je to značilna poteza vsakega umetnika, da hoče prispevati kaj novega.«

Stefan Feinig: 374. V slovenskem in nemškem jeziku. Ilustracije Stephka Klaura. Prevod v slovenščino: Simon Inzko Fink. Mohorjeva založba 2021.