Zgodbe, ki jih je objavila Ana Grilc v svoji knjigi »Wurzelreisser:innen« so izmišljene. Pravzaprav že. Ampak, če vemo, da se te zgodbe dogajajo na Koroškem, bi bile lahko take zgodbe celo resnične. Pa vendar so literatura, ki jo je napisala leta 1999 rojena Ana Grilc. Preberite, kaj pravi o svojem literarnem ustvarjanju in o svoji prvi knjigi.

Kako je to, biti v javnosti, vam je že dobro znano. Razstava prvih slik in odmevi nanje. Tudi z literaturo ste se že na branjih predstavili javnosti in bila odlikovani. Sedaj pa je prišla k temu tudi prva knjiga, zbirka nemških kratkih zgodb. Kaj to pomeni, dati iz rok nekaj, kar je prej bilo znano samo vam in potem živeti z odmevi?

Ana Grilc: V glavnem je zame zelo napeto. V umetnosti in tudi v literaturi sem nagnjena, da vedno znova predelam stvari. Če mi pride v pripravah za branje spet tekst v roke, tu in tam prečrtam kakšen stavek ali dodam besedo. Zadnja pika je zame bolj predlog, kot trdi konec. Verjetno je torej dobro, da so zgodbe zdaj nekako fiksirane v knjigi. Kar pa zadeva specifično odmevov bralcev in bralk, sem razvila precej dobro strategijo. Vsako zgodbo najprej dam staršem za brati. Kajti onadva nista nujno nežna kritika. Oče na primer vedno izraža svoje mnenje z variacijami besed, kot so »fajn« ali »super«. Če mu besedilo izvleče cel stavek, je to že velik kompliment. Veliko odnesem od odmeva v družini, tudi če se ne strinjam z vsako kritiko. Me pa tudi utrjuje, kajti to je res brutalna iskrenost.

Imeti v rokah lastno prvo knjigo, kakšen občutek je to?

Ana Grilc: Zame je bil zelo lep moment, ko sem prvič držala knjigo v rokah. Dolgo so vse te zgodbe ležale kot manuskripti v mojem stanovanju, polnile pomnilnik mojega računalnika in strašile po moji glavi. Nekako se zgubiš v gozdu listov. S knjigo v roki se potem spomniš, kam se vse to delo zlije. Posebno me tudi veseli, da sem lahko oblikovala ovitek in dodala zgodbam nekaj ilustracij. Imam občutek, da je delo, ki meni ustreza in upam, da se bodo tudi drugi:e tako veselili:e, kot jaz, če se zakopljejo v knjigo.

Kaj je tisto, kar vas je privedlo do pisanja? Zakaj ustvarjate? Ste drugačen človek, če pišete? In kako je takrat, ko ste dokončno naredili piko za novo nastalo zgodbo?
Ana Grilc: Vedno sem občudovala knjige kot umetniški izraz ter ljudi, ki so jih napisali:e. Vedno sem rada brala in tako odkrivala svet. Lotila sem se pisanja z mešanico spoštovanja ter nezaslužene samozavesti, da sem zmožna pisati literaturo, ki ustreza moji čudaški naravi.

Mislim, da je bil korak v literaturo zame v bistvu naraven razvoj. V sklopu svojega študija na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju sem se vedno znova ukvarjala z jezikom kot materialom in fenomenom. Ko sem za rojstni dan prejela stari pisalni stroj, sem imela potem tudi pravo okolje, da bi pisala.

Kreativno delo je esencialno zame. Mislim, da imajo v mojem delu različne panoge velik vpliv, druga na drugo. Sem aktivna v lutkovnem gledališču in pri pisanju mi to pride zelo v prid. Vsak lik je drugačen in vstopiti v ta miselni svet, je kot vživljanje v novo vlogo. Tudi pozicija režiserke in pisateljice sta primerljivi – imaš dosti vpogleda v zgodbo, ampak tudi dosti distance. Ta dualizem je precej zanimiv.

Pisanje je zame lepa možnost ukvarjati se s stvarmi, ki jih izvem ali doživim. Mislim, da je pisanje malo podobno kuhanju golaža. Potrebuje čas, raznolike sestavine in na koncu ni vedno odličen, ampak s kozarcem rdečega vinca je dovolj okusen.

Knjiga je nemška knjiga. Kar pa pade v oči je posvetilo, stavek v slovenščini. Knjigo posvečate babici in dedu. Takole ste napisali: »Za mojo omo Traudi in mojega opana Stanka – divjo Zilo v telesih«. Kakšna je ta divja Zilja?

Ana Grilc: Oma in opa, kot ju kličem, sta zame skrajno pomembni osebi. Oma je bila radikalno-kreativna učiteljica ter ravnateljica na dvojezični ljudski šoli na Zilji. V predšolskem času sem preživela mnogo časa pri njej (v šoli in doma). Doživela sem neverjetno pospeševanje na različnih področjih. Vedno znova opažam, koliko sem v bistvu odnesla od te vzgoje in kako me je zaznamovala. Moj opa pa je najbolj prisrčen človek, ki sem ga kdaj smela spoznati. Čeprav je že v zelo mladih letih doživel strašne dogodke (družina Zwitter je bila 15. 4. 1942 deportirana), si je do današnjega dne ohranil duh upornika ter ljubezen do ljudi. Oba sta se vedno zavzemala za slovenski jezik ter za pravice naše manjšine. Delala sta na področju kulture, športa, kulinarike, izobrazbe, podjetništva, aktivizma itd. Domača šiša nikoli ni bila ne tiha ne prazna. Upam, da sem tudi sama podedovala malo te divjosti.

Čim več pišem, tem bolj me pripelje do bolj prepustnega jezika. Rada pišem v nemščini, ker je zelo ambivalenten jezik. Literarni znanstvenik, filozof in preživeli holokavsta George Steiner je rekel: »Vse pozabi – le jezika ne« (Alles vergisst, nur die Sprache nicht.) Nemški jezik v Avstriji in na Koroškem je poln implekacij, političnih in družbenih. Zelo zanimivo je razdrobiti jezik, si ga ogledovati in se ga tudi polastiti. Slovenščina je trenutno zame jezik premega govora. V mojem novinarskem delu gre zato, da, posebej pri prevodih, omogočim partner:ici povedati ravno to, kar meni. Tudi v lutkarstvu in aktivizmu predseduje premi govor. Mislim, da je ta občutek tudi tako prevalenten, ker slovenščini v bližji preteklosti ni bilo dovoljeno zasesti tega mesta in ker se moramo zdaj spet zato boriti, da nam ne izginejo slovenske besede iz ust.

Vas, meja, mejnik, izginjanje, dom, ustvarjalnost, preživetje in na zadnji strani ovitka tudi stavek mame, ki vpraša: »Ali ne bi kaj luštnega napisala?« V kateri kot moramo pogled s kontaktno lečo usmeriti v vaših zgodbah, kaj je pomembno?

Ana Grilc: Zgodbe so surealne, fantastične, nore. Mislim, da vsak:a bere knjigo na svoj način in odnese to, kar je zanj relevantno. To je lepota večplastnosti – lahko razbereš in rešerširaš vse manjšinsko-politične, umetniške, literarne paralele, zgodbe olupiš kot čebulo, ali pa prebereš zgodbo in se poglobiš v svet likov. Eno ni boljše od drugega. Naposled gre za doživetje bral:ke.

Mislim, da je mamin stavek na eni strani izraz frustracije bralke, ki bi rada enkrat brala kakšno komedijo, na drugi strani pa tudi izraža zrno zbirke. V zgodbah so obravnaven teme, s katerimi se pogosto nočemo ukvarjati, ki jih bi radi potlačili:e ali pozabili:e. Ravno temu se je pa treba zoperstaviti. Neudobnost je dober kažipot za to, kam je treba usmeriti pogled.

Vincenc Gotthardt