Tischlerjeva nagrada je Nužeju Tomaierju dobro znana. Kot dolgoletni tajnik Krščanske kulturne zveze je vsako leto predlagal osebnosti, ki naj bi jo prejele. Letos pa sta se Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev odločila, da bo 43. Tischlerjevo nagrado prejel prav on. Nužej Tolmaier jo prejme za življenjsko delo na kulturnem in narodopisnem področju ter za osebno prizadevanje za vseavstrijski kulturni razvoj med koroškimi Slovenci. Preberite pogovor z njim, v katerem si želi, da se dežela Koroška opraviči slovenski narodni skupnosti za neizpolnjevanje zajamčenih pravic.

Prejeli boste Tischlerjevo nagrado za življenjsko delo, ki je poimenovana po izredni osebnosti koroških Slovencev Jošku Tischlerju. Kako ste bili povezani z Joškom Tischlerjem, kaj ga je odlikovalo in kaj vam pomeni prejeti nagrado, ki je poimenovana po njem?

Nužej Tolmaier: Pogreb Joška Tischlerja v Žrelcu ni potekal brez vmesnih tonov. Nemški skrajneži so želeli preprečiti, da bi bil Joško Tischler pokopan v družinskem grobu na pokopališču v Žrelcu. To me je tako prizadelo, da sem rekel Francu Kattnig in Janku Zerzerju, da je treba kaj narediti v spomin na to veliko osebnost koroških Slovencev. Sam sem mislil bolj na obširno publikacijo, pa je od Kattniga prišla zamisel, da je treba po njem poimenovati nagrado.

Joško Tischler je bil dobro znan z mojim očetom in sta bila prijateljsko povezana že pred drugo svetovno vojno. Sam sem ga spoznal kot otrok, ko je bil pri nas po krajevnem sestanku na Radišah in se je najprej ustavil pri nas doma. Prišel je s kolesom in deloma tudi peš iz Medgorij in nam prinesel s seboj čokolado Bensdorp. Potem pa sta z očetom odšla na krajevni sestanek in se pozno ponoči vrnila. Ko smo mi vstali, je Joško Tischler našo hišo že zdavnaj zapustil.

Nato sem Tischlerja srečaval v Celovcu, ko sva s sestro spremljala mamo in očeta ob četrtkih na trg. Očetu sva večkrat morala pomagati s košaro spravljati drva v klet. Raje sva pomagala mami na trgu prodajati maslo in sir. Pozimi pa je bilo tako, da sta mama in oče rekla, naj greva v Tischlerjevo stanovanje, da se tam zagrejeva. Če je bil doma Tischler in je imel čas, je z nama šel v kavarno Kosta, kjer nama je naročil kakav in nama kupil majhno čokolado Bensdorp. Za očeta je bilo obvezno, da je vsak četrtek obiskal Joška Tischlerja, pri katerem so bili zbrani tudi še drugi znani koroški Slovenci s pomembnimi funkcijami v slovenski narodni skupnosti. Spominjam se tudi, da je bil tam enkrat tudi Andrej Marktl iz Šmiklavža pri Rudi, ki je bil obupan, ker mu slovenska Posojilnica ni želela dati posojila za vozilo, ki bi ga nujno potreboval. Joško Tischler mu je pomagal.

Ko sem bil že nekoliko starejši in sem obiskoval orglarsko šolo na Kamnu, sem ga srečal tam, pozneje tudi na kmetijski šoli v Tinjah in na prireditvah Katoliške mladine. Tischler je bil povsod prisoten in sem ga občudoval tudi kot govornika, kako je znal s svojim nezamenljivim glasom zaradi okvare na glasilkah nagovoriti množice, ki so prihajale na razne prireditve.

Ko sem potem dobil službo na narodnem svetu koroških Slovencev in Krščanski kulturni zvezi, sva se srečala v moji majhni pisarni, ko pa on ni več mogel zahajati k meni, je bilo obvezno, da sem ga obiskal vsak četrtek v njegovem stanovanju in mu poročal najnovejše o svojem delu.

Zame je bil Joško Tischler neke vrste drugi oče. Joško Tischler je bil velik narodni voditelj, politik, pedagog, človek z izrednim socialnim čutim za sočloveka, predvsem pa preudarna osebnost, ki je z daljnovidnostjo desetletja dolgo oblikovala pot slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Zato je nagrada, poimenovana po njem, zame zares velika čast in sem ponosen nanjo.

Kaj je tisto, kar vam spontano pride na misel v zvezi s slovenskimi ustanovami koroških Slovencev?

Nužej Tolmaier: Nisem srečen, da so iz Našega tednika in Slovenskega vestnika nastale Novice. Tako sedaj Narodni svet koroških Slovencev nima lastnega glasila. In tudi nima kakega biltena, kot ga imata Skupnost koroških Slovenk in Slovencev in Zveza slovenskih organizacij. Nekaj takega pogrešam. Ponosen sem na raznoliko kulturno ustvarjanje slovenske narodne skupnosti, ki temelji na delu naših društev in tamkajšnjih zavzetih odbornikov in članov. Ker nisem involviran v politične pogovore, ne vem, če se politične ustanove dovolj zavedajo, kako izrazitega pomena za preživetje narodne skupnosti je kulturna dejavnost med koroškimi Slovenci. Zame je popolnoma jasno: Če ne bi bilo kulture, nas ne bi bilo več. Zato sem še danes šokiran, ko je nekdo izjavil, da kultura »žre denar«. To je grozna beseda, kajti kultura je vse, kar nam ostaja in kultura je tista, ki zmore pokazati, kako močna in ustvarjalna je narodna skupnost. Koliko nam še ostaja na bančnem področju?

Zelo dobro poznate slovensko narodno skupnost na Koroškem. Desetletja dolgo ste na kulturnem področju zapuščali svoj pečat. Kaj je tisto, kar narodna skupnost najbolj potrebuje? So politični in kulturni predstavniki na pravi poti?

Nužej Tolmaier: V Narodnem svetu koroških Slovencev se veliko govori o skupni organizaciji. Mislim, da je ta diskusija v preteklih letih bila zelo kontraproduktivna, ker je manjkalo predvsem eno: pogovor, pogovor in še enkrat pogovor med organizacijami. Najprej mora biti pogovor, potem pa dogovor. Krščanski kulturni zvezi in Slovenski prosvetni zvezi je ena taka skupna zadeva uspela in to je Glasbena šola. To je edina skupna ustanova. Pogovor v narodni skupnosti na vseh področjih ne sme zamreti. Mislim, da je tega pogovora premalo in tudi javnost vse premalo izve o tem, kaj se med ustanovami pogovarjajo.

Pogovor v narodni skupnosti na vseh področjih ne sme zamreti.

Pri vsem vašem delu vam je bilo vedno pomembno, da ste bil med ljudmi na podeželju in zanje tudi delali. Marsikatera pobuda, ki sedaj doživlja že visoke obletnice obstoja, je imela pobudo med posebno trojico: Janko Zerzer, Franc Kattnig in Nužej Tolmajer. Kako ste spoznavali znamenja takratnih časov in kaj vam je bilo vodilo?

Nužej Tolmaier: Zame je bil na prvem mestu vedno človek na podeželju v Rožu, v Podjuni in na Zilji. Zame je vedo veljalo: na prvem mestu so društva, šele potem centrala. Da, na to bogato kulturno delo v društvih morajo biti naše politične organizacije in seveda še posebej Narodni svet koroških Slovencev šele kako ponosne. Brez tega kulturnega dela njihovo politično prizadevanje ne bo imelo velikega uspeha.

Ker sem bil veliko med ljudmi na podeželju, sem tudi marsikaj slišal, kar potrebujejo. Srečno naključje je bilo, da sem dolgo in uspešno sodeloval z dolgoletnim podpredsednikom in nato predsednikom Krščanske kulturne zveze Janko Zerzerjem in Francem Kattnigom. Ko je Janko Zerzer prevzel vodstvena mesta v KKZ, sem spoznal, kako spoštljiv odnos ima do domače govorice. In sem si rekel: poglej ga dohtarja, pa tako lepo po domače govori. Tudi pri Francu Kattnigu mi je šlo tako. Tu ti je prišel en inženir in profesor z Dunaja in ti tako lepo po rožansko govori. In smo prišli skupaj. Tako smo razvijali ideje v pisarni na sejah, še bolj pa na izletih ob koncih tedna. Večkrat smo šli na Stol, ki ga je naslikal Marko Pernat, in smo med potjo jedli češnje in tudi malo kaj pomalicali. Pa se je rodilo Srečanje vižarjev, Družinsko petje, Jezikovne počitnice, Gledališke in lutkovne delavnice, Slovenščina v družini … Vedno pa je bilo za nas pomembno, da se ob vseh teh pobudah krepi jezikovno znanje, ter da udeleženke in udeleženci pri tem obšolskem času pridobijo tudi čim več za lastno življenje. Nekaj smo pa vedno vedeli: nismo v središču mi, ampak ljudi, za katere delamo.

Če je kdo v vašem času rekel Krščanska kulturna zveza je hkrati mislil na Nužeja Tolmajerja. Vi ste bili sinonim za KKZ. Kaj je bilo pri vašem delu pomembno?

Nužej Tolmaier: Sem že rekel. V središču nisem bil jaz, ampak ljudi, za katere sem delal. Še posebej pa sem pri svojem delu postavil v središče mladino. Zanje sem delal in tudi oni so pomagali meni. Pravzaprav sem z njimi tudi odraščal. Njihovih obšolskih uspehov sem bil vesel in na njih ponosen, sem pa moral tudi spoznati, da včasih v šoli niso dobili dovolj podpore za to delo. In tudi pri tem delu nisem bil jaz v središču, ampak osebnosti, ki so bile pripravljene z njimi delati. Skoz in skoz pa sem imel tudi stike z vsemi, ne glede na to ali so bili z desnega ali levega brega. Vedno sem pa bil tudi prepričan v to, kar sem delal. Kar sem tudi imel pri nastajanju novega je bila vztrajnost, včasih pa tudi sreča, kdo vse mi je ob pravem času najprej samo priskočil na pomoč, nazadnje pa desetletja dolgo leto za letom delal in delal.

Moram pa povedati, da je družina trpela. Vem, oče me je za to delo večkrat pohvalil, vendar otroci in žena bi si bolj zaslužili ateja in moža. Vse kaže, da mi niso zamerili. Pravnuk in vnuki me radi obiščejo in se radi pogovarjajo z menoj v maternem jeziku. To je veliko, zelo veliko.

Imate ob vsem tem svojem pogledu v zakulisje narodno-političnega in kulturnega dela, še kakšne posebne sanje za prihodnost narodne skupnosti? Kaj si želite, da bi bilo v ospredju dela političnih in kulturnih organizacij?

Nužej Tolmaier: Treba bo storiti vse, da bi naš človek dobil zaposlitev doma. Vsem gimnazijkam in gimnazijcem želim, da bi se po študiju lahko vrnili na Koroško in s svojo izobrazbo našli delo doma. To odhajanje in ostajanje zunaj Koroške poznam tudi kot stari oče. Poznam nešteto mladine, ki se niso vrnili in žal so nekateri tudi pozabili na svoje korenine. Trenutno pa si ne morem predstavljati, da bi imeli koroški Slovenci skupno politično organizacijo, ker med njimi prevladuje ostra ideologija. Kar nam zaenkrat ostaja, je pogovor in še enkrat pogovor, kreganje koristi samo komu tretjemu.

Ozračje na Koroškem med obema narodoma se je v preteklih letih izboljšalo. Kako naj gleda na koroške Slovence deželna politika, da bo slovenski jezik kot materni jezik mogel preživeti na Koroškem?

Nužej Tolmaier: Škof Jože Köstner se je pregnancem opravičil, prav tako škof Alois Schwarz. Avstrijski zvezni predsednik Alexander Van der Bellen se je opravičil za neuresničene ustavne pravice. Želel bi si pa tudi, da bi se kdo s strani dežele opravičil koroškim Slovencem za neuresničene pravice in leta dolgo pomanjkanje potrebnega spoštovanja do ljudi na Koroškem, katerih materinščina je slovenščina. Letos ob 80-letnici pregona slovenskih koroških družin se ponuja taka priložnost.

Nužej Tolmaier se je rodil v pregnanstvu. Šele zelo pozno je izvedel za svojo posebno zgodbo. Njegova mama dolgo o tem ni govorila, spregovorila je šele v sedemdesetih letih. Takrat je bolje razumel, kar mu je nekoč rekel stric: »Pravzaprav tebe ne bi bilo tukaj!« Po porodu je njegova mama spet enkrat padla v nezavest in morala ostati dlje časa v bolnišnici. Ko jo je stric obiskal nikjer ni videl dojenčka. Po njegovem hudem, glasnem protestu, so po več dneh mami spet dali dojenčka v naročje. Dojenček je bil namreč določen za posvojitev.

Nužej Tolmaier – dobitnik 43. Tischlerjeve nagrade

V dolgi vrsti Tischlerjevih nagrajencev zavzame Nužej izredno prominentno mesto, saj že domala 60 let posveča slovenskemu kulturnemu življenju vso svojo domiselnost in energijo. Njegovo versko in kulturno življenje se je oblikovalo v domači hiši. Oče in mati sta mu posredovala verske in kulturne vrednote. Sicer je bil vedno zaveden in aktiven Radišan, vendar se je rodil v tujini, ker je bila Tolmaierjeva družina 14. aprila 1942 , skupaj s petimi sosedskimi družinami od gestapa odpeljana v »rajh«. Tam se je Nužej rodil 23. julija 1942 v zloglasnem taborišču Frauenaurach v Erlangenu. Oče Janko tega ni neposredno doživel, ker je bil že leta 1941 vpoklican kot vojak po sili v nemško vojsko. Po vojni se je Nužej meseca junija 1945 skupaj z materjo in sestro Marjanco vrnil na opustošeni dom. Ljudsko šolo je obiskoval v Dvorcu na Radišah, kamor je imel eno uro hoda. Že ko je doraščal, je obiskoval polletni orglarski tečaj na Kamnu, ki so ga vodili begunski salezijanci in tudi šestmesečno kmetijsko šolo v Tinjah. V okviru teh dveh šol je bilo tudi zborovsko petje, tamburaški zbor in gledališka dejavnost.

Potem ko je odslužil obvezni devetmesečni vojaški rok, je šel delat v tovarno usnja »Neuner« v Celovcu. Tam je bil izvoljen v obratni svet, se udeležil raznih sindikalnih tečajev po vsej Avstriji in tako spoznal socialno situacijo delavk in delavcev v Avstriji, posebej tudi na južnem Koroškem. Spoznal pa je tudi, da je večina delavk in delavcev znala slovensko, ni pa naletel na nobenega, ki bi bil zaveden Slovenec. Začeli so ga zmerjati »čuš«, »jugo«, »Tito«, »pojdi nazaj čez mejo« ipd. »Ko so me nekoč spet psovali, sem se opogumil in zavpil na ves glas, da sem to, kar sem, in da bom ostal to, kar sem.«

V otroških in mladostnih letih je bil aktiven pri domačem Slovenskem prosvetnem društvu Radiše kot pevec in igralec, nato kot odbornik in nekaj let tudi kot tajnik. Aktivno je deloval v odboru slovenske Katoliške mladine, nato kot odbornik pri Krščanski kulturni zvezi. Leta 1966 je bil izvoljen za njenega tajnika. Službo kot organizacijski tajnik je nastopil 2. januarja 1966, poldnevno pri Krščanski kulturni zvezi in poldnevno pri Narodnem svetu koroških Slovencev.

Po izvolitvi Ericha Prunča leta 1969 za predsednika Krščanske kulturne zveze je bil sklep odbora, da KKZ zahteva, naj njeno dejavnost podprejo ustanove matične domovine. Zahtevali smo, da podpora pride na Koroško »na mizi«, ne »pod mizo«. Od vsega začetka je Nužej sodeloval z rojakinjami in rojaki ter ustanovami na Primorskem, s Slovensko prosveto v Trstu in z Zvezo slovenske katoliške prosvete v Gorici ter s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. To sodelovanje je bilo vseskozi močno in prijateljsko. Zelo tesne so bile tudi povezave z rojaki v Kanalski dolini. Prav tako so bili prijateljski stiki z rojaki v zdomstvu. Posebno težišče Nužejevega delovanja je bilo delo z mladimi, z dijakinjami in dijaki Koroške dijaške zveze. Leta 1974 je dal pobudo za ustanovitev lutkovnih in amaterskih gledaliških skupin ter za razvoj mladinske filmske dejavnosti. Na pobudo predsednika je bila leta 1977 ustanovljena skupna Slovenska glasbena šola. KKZ je skrbela tudi za številne glasbene publikacije, za monografije o krajih in osebnostih, pomembna je bila predvsem serija »Tako smo živeli – Življenjepisi koroških Slovencev«. Leta 1983 je bil ustanovljen etnološki oddelek, iz katerega je izšel Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik. Dolga leta je bil Nužej njegov odbornik, od leta 2004 pa je predsednik tega društva.

Janko Zerzer

Nužeja Tolmaierja odlikujeta nepopisna delovna zagnanost in stoodstotno predanost ustanovi, ki jo je vodil z nepojmljivo zagnanostjo iz dneva v dan, iz leta v leto. Njegov najtesnejši sodelavec, in če prav sklepam, tudi Nužejevemu delovanju vsestransko naklonjeni predsednik Krščanske kulturne zveze Janko Zerzer, je njegovo zagnanost in predanost KKZ tudi slikovito ocenil. Ob nekem prijetnem druženju KKZ-jevcev je sicer redkobesedni doktor zgodovine z njemu danim smislom za inteligentni humor s teatralno gesto in svečanim glasom zadonel: Nužej deluje kot francoski kralj Ludvik XIV., češ: KKZ, TO SEM JAZ!

Ne vem, po kakšnem načelu je Ludvik XIV. izbiral svoje sodelavce. Kot sodelavka Krščanske kulturne zveze in Narodopisnega inštituta Urban Jarnik pa lahko zanesljivo trdim, da je stoodstotno deloval po načelu: Ni pomembnno, ali je naš ali ni naš. Pomembno je, da bo s svojim strokovnim znanjem deloval v dobro vseh koroških Slovencev. Mislim, da je bila to neprecenljiva Nužejeva lastnost in vsekakor preudarna miselnost, ki bi jo bilo treba izvoziti na sončno stran Karavank!

Naj je kateri od sodelavcev KKZ-ja predstavil svoje raziskovalno delo v knjigi ali požel aplavz gledalcev za uspešno lutkovno igro in še in še bi lahko naštevala, se je Nužej tega dogodka bolj veselil kot avtor knjige ali režiser igre.

Razmišljam, če se je kdaj ujezil. Seveda se je. Ne spominjam se, kdaj, vem pa, da je bilo to nekega bolj sivega in deževnega dne. Nužej je stal sredi sobe in se nadvse prizadeto hudoval, ker mu takratne za kulturne zadeve zadolžene politične vrhuške v Ljubljani niso odobrile, kot bi rekli danes, finančnih sredstev za raziskovalni projekt in knjigo, ki bi temeljila na raziskavi.

Kot tajnik Krščanske kulturne zveze se je Nužej brezpogojno zavedal pomena izreka, ki ga je večkrat povedal: »Kar je napisano, ni nikoli izbrisano.« Povedano potrjujejo številne poljudne in strokovne publikacije, ki so izšle v času »Nužejeve ere«.

In kaj je bilo Nužeju najpomembnejše? Ne samo kot tajnik Krščanske kulturne zveze, tudi kot narodnostno zavedni koroški Slovenec se je gospod Nužej Tolmajer zavedal v smislu že kar ponarodelega izreka znanega koroškega pisatelja Florjana Lipuša: »Z jezikom smo ali nismo, z jezikom bomo ali ne bomo.«

Prepričana sem, da smo vsi, ki smo sodelovali z Nužejem Tolmaierjem, spoznali v njem človeka, neizmerno privrženega svojemu delu in poslanstvu v ustanovi, ki jo je nadvse uspešno vodil. Upam, da se bo tudi po njegovi zaslugi ohranil slovenski jezik in da koroški Slovenci in Slovenke ne bodo doživeli tistega dne, ko bi odšlo, po besedah pisatelja Vincenca Gotthardta – najdragocenejše.

Marija Makarovič

NUŽEJ, VESELIM SE TVOJEGA PRIZNANJA

Kdor pozorno bere v Tvojem življenju, vidi in občuti, da si se z vsemi talenti odzval notranjemu povabilu: treba je vstopiti v vinograd našega kulturnega življenja.

Topla, verna družinska atmosfera Ti je pomagala, da si v teku časa uresničeval mnogo sanj v naši skupnosti. Paul Claudel je zapisal: »Kdor je enkrat dal življenje, ne more reči, da ga ne razume.«

Nužej, nisi poznal strahopetnosti, nisi bil papirnati tajnik, ampak človek, ki je iskal živa srečanja z mnogimi kulturnimi delavci, ljudmi na terenu.

Doživljal si krivice in nezaupanje v težkih časih in kljub temu nisi izgubil prvotne ljubezni do naroda.

Ko smo začenjali delo v Mladinskem centru na Rebrci, si dobrohotno spremljal naše delo. Tvoji kontakti do znanih umetnikov, režiserjev iz Slovenije, kot so Marjan Belina, Tine in Breda Varl, Franci Končan, Saša Kump, Štef Potočnik, so imeli žlahtne posledice za naše delo.

Podpiral si takratne mladinske in otroške dneve, ki so združevali mnogo mladih, nasmejanih obrazov.

Nužej, veliko lepih ur sem doživel s Teboj, ki si bil zgledni motor za kulturno življenje.

Zelo se veselim, da dobiš Tischlerjevo nagrado. Upam, da bo Tvoje zgledno delo ostalo živo med nami. Želim, da bi bili Tvoji nasledniki prav tako globoko motivirani pri delu za naše ljudstvo.

Želim Ti zdravja in božjega blagoslova, ko stopaš v tisti del življenja, ki je včasih tudi naporen.

Tvoj sopotnik Poldej Zunder

Nužej Tolmaier je na Tržaškem, Goriškem, v Kanalski dolini in Benečiji gotovo med najbolj prepoznavnimi, a tudi zaslužnimi koroškimi javnimi delavci. Ob vsem delu na Koroškem, a tudi v matici in zdomstvu, je vedno našel čas, da je sistematično gojil tesne stike tudi s Slovenci v Italiji.

S svojo zavzetostjo, razgledanostjo in prijaznim nastopom je vtisnil močan pečat zlasti skupni pobudi Krščanske kulturne zveze in Slovenske prosvete iz Trsta ter Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice – izmenični večplastni izmenjavi kulturnih dogodkov na Primorskem in Koroškem, ki je kljub omejitvam zaradi pandemije leta 2020 doživela 19. izvedbo Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, oktobra lani pa 20. izvedbo Primorskih kulturnih dnevov na Koroškem.

Ni čudno, da je Nužej 30. avgusta 2020 na Tržaškem v okviru Študijskih dnevov Draga 2020 prejel 9. Peterlinovo nagrado, ki je namenjena osebnostim, ki glede slovenstva in demokracije ne poznajo odklonov in delujejo po etičnih načelih katoliške vere.

Ivo Jevnikar

Dedi

Naš Dedi – če bi želeli napisati vse spomine, ki jih povezujemo z našim dedijem, bi lahko napolnili celo knjižnico, saj je že dedi sam enciklopedija neskončnega zgodovinskega znanja in anekdot, ki jih je skozi leta delil z nami. Zajtrki pri dediju z žganci so bili posebni dogodki, ki so jih spremljale zgodbe o njegovih doživetjih. Kljub deloma trdemu otroštvu je ljubeznivo pripovedoval o starših, ki jih je zelo častil, in o bratih in sestrah, ki se še danes redno srečavajo – posebej radi v termah. Predvsem pa se smo zabavali ob pripovedkah o »hudomušnih cajtih« njegove mladosti. V njegovi tipični modri monturi in s slamnikom nam je posredoval poseben odnos do narave in do negovanja sadnih dreves, vmes pa smo se tudi borili za obstoj naše češplje »Freddie Zwetschke«, ki jo je hotel podreti. Tudi danes imamo še tesno povezavo do dedija. Pri tedenskih klicih s ponosom spremlja naše življenje in nam tudi zmeraj podaja zelo podrobno poročilo o njegovem tednu, vključno z aktualnimi kulturnimi in političnimi dogodki. Poleg tega pa zavestno skrbi tudi za hrano za naše živce – vsakič, ko pridemo domov, nas čaka škatlica s čokolado ali pa najboljša salama, ki jo lahko sploh kje dobiš. V zadnjih letih pa je dobil še posebno nalogo, ki jo opravlja s strastjo – postal je trojni praded, ali kakor ga ljubeznivo kličejo pravnuki »Dedan«. In lepe spomine, ki jih je posredoval nam, zdaj pri žgancih pripoveduje Valentinu, Florentini in Leviju, ki ga z žarečimi očmi poslušajo kot takrat mi.

Emanuel, Nadja, Mirjam, Julian in Simon