V enosobnem stanovanju z majhnim balkonom in sredi mnogih rastlin, ki so spomini na starše ali darila iz službe, prebiva sestra Greta Traußnig. Nasmejana in toplosrčna redovnica, ki stanuje v Caritasovi hiši sv. Notburge, živi med ljudmi in z ljudmi.

Sestra Greta je zaposlena pri koroški Caritas v okviru pomoči brezdomcem. Njeno vsakodnevno delo poteka predvsem v dnevnem centru Eggerheim, kjer deluje na več področjih. Kot gospodinja, prijateljica, soseda. Pospravlja, čisti, ureja prostore in vrt, hkrati pa skrbi, da ljudje občutijo lepoto in toplino doma v dnevnem centru. »Na ulici ni nič lepega, nič čistega. Ko pridejo ljudje k nam, je pomembno, da vidijo, da je nekdo poskrbel za prostor in s tem tudi zanje. To ni nekaj majhnega. To je veliko.«

Pravi, da je njen dar ustvarjati dom. Ne samo prostor, ampak tudi občutek pripadnosti. Tudi zavetišče za brezdomce v zgornjem nadstropju hiše pogosto očisti sama. »Ko pride nekdo zvečer, utrujen, naj pride v čist prostor. Kjer ne smrdi. Kjer se lahko spočije. To se mi zdi pomembno.« To ve tudi iz lastnih izkušenj.

Pred kratkim je s. Greta namreč uresničila dolgoletno željo in prehodila francoski del Jakobove poti – od mesta Saint-Jean-Pied-de-Port prek Pirenejev vse do Santiaga de Compostele. Prehodila je več kot 1000 kilometrov. A to ni bila le romarska pot, temveč tudi globoka življenjska izkuš­nja. »Hodila sem večinoma v tišini. To je bila molitev. In kar naenkrat dojameš, kaj pomeni, da nimaš doma. Da si vsak dan na poti. Da nimaš zasebno­sti. Da moraš ob določeni uri zapustiti zavetišče, čeprav si bolan. Tako živijo naši brezdomci. In jaz sem to na poti nekako občutila.«

Ta izkušnja je njeno delo spremenila. »Verjetno sem postala mehkejša,« pravi. »Ljudje čutijo, če jih želiš razumeti. In čeprav zaradi pravil ne moreš vedno pomagati, je že pomembno, da te vidijo, da si tu. Kot človek, ki jih vidi kot osebo, ne kot številko.«

Sestra Greta je tudi globoko duhovna oseba. Vse, kar počne, preda Bogu in njegovi bližini. Ključne so za njo tri vrednote: dom, lepota in Cerkev. »Bog je dom, lepota in življenje«, pravi. Najgloblja Božja podoba zanjo pa je Jezus kot dobri pastir, ki gre »v najglobljo temo« po izgubljeno ovco. »To, da je šel do konca, tudi v zapor, tudi v brezdomstvo – to je zame velika noč. To pomeni, da ni nikogar, za kogar Jezus ne bi šel. On hodi celo v najbolj oddaljeno in najglobljo temo po vsakega.«
To pa za s. Greto ni zgolj teologija. To je njena konkretna praksa. Ko enega izmed njihovih klientov prime stiska in konča v zaporu, s. Greta ne čaka. Pokliče, obišče, prisluhne. »Ne grem v zapor obiskat tiste, ki so po mojem mnenju nedolžni. Grem zato, ker je tam človek. Ker tudi tja gre Jezus. In tisti, ki ga obiščem, je precej hvaležen. Eden mi je enkrat rekel, da ni računal s tem, da ga sploh kdo še hoče videti ob vsem tem, kar se je dogajalo. Da bi sedaj ostal čisto sam.«

V času, ko vera v javnosti pogosto postaja tiha, s. Greta zavestno nosi redovno obleko. »Z njo sporočam, da sem sestra. Kot bi bila tvoja sestra. Lahko pričakuješ, da te bom poslušala. Da sem tu zate. Ljudje me ustavijo na ulici, ker me prepoznajo po obleki in po drži. Na Dunaju sem enkrat dva dni hodila brez redovne obleke – in imela mir. Nihče me ni nagovoril. Ko sem jo znova oblekla, me je takoj nekdo poklical. Preko celega trga pred Štefanovo stolnico me je brezdomec klical »sestra«, ker je potreboval pogovor.« Ta izpostavljenost ni vedno lahka, priznava. A za njo ima smisel. »Dandanes je vse anonimno. Redovna obleka je tudi vabilo: tukaj sem, na voljo. Za pogovor, za vprašanja, za duhovnost.«

Njena ljubezen do slovenskega jezika se je začela že v noviciatu, kjer je bila skupaj s slovenskimi sestrami. Rada ima jezike in ji je bilo učenje slovenščine v veselje. Živela je za leto in pol v Ljubljani. Najbolj se je naučila slovensko, ker je bila med sosestri in med ljudmi. »Tudi v naš dnevni center pogosto pride kdo, ki govori slovensko. Vedno jim je olajšanje, da jih nekdo razume. Včasih pridejo tudi ljudje iz Slovaške, s katerimi lahko izmenjamo nekaj besed. Jezik odpira vrata.«

Vedno se rada spominja lepih srečanj z brezdomci. »Delala sem ponoči v zavetišču. Bilo je poletje, miren večer. Moški so sedeli skupaj, nihče se ni kregal. Eden mi je povedal, kako je bil na robu, na podstrešju cerkve, in si je želel vzeti življenje. Takrat ga je nagovorila prostitutka, ga prijela za roko in mu dala naslov našega zavetišča. Rekla mu je: »Tudi jaz sem bila tam. Pojdi tja.« Prišel je. Zelo se je veselil, ko je prišel, ker se je počutil, kot da bi ga jaz tam že čakala. To je zame naredil Bog.« Tisti večer so torej skupaj sedeli v zavetišču. Naenkrat se je po telefonu javila gostilničarka z Vrbskega jezera. Vsem je prinesla in podarila večerjo, sveže piščance in krompirjevo solato. »Vsi smo se stiskali za eno mizo, skupaj. Ta cel večer je bil zame zelo svet. To se mi je zdelo kot nebesa.«

Na vprašanje, kaj bi želela povedati bralkam in bralcem, nekaj časa molči. Nato preprosto pove: »Želim si, da bi vsak doživel osebni stik z Bogom. Ne govorim o verovanju v klasičnem smislu, ampak o tistem notranjem dotiku. Da nekje v tišini srečaš Boga. In veš: imaš Dom. Nisi sam. In da veš, kdo te čaka. Vedno. Tudi v najgloblji temi.« Včasih ljudje s. Greto prosijo za blagoslov ali za molitev. Seveda temu rada ugodi, poudarja pa pomen osebne molitve. »Moliti moraš sam,« pravi. »Tako kot otrok govori z očetom ali mamico, če kaj hoče. Ne moreš reči sosedu: »Povej ti moji mami to ali ono …« To ne gre. Vsak mora sam. Tudi če ne veš točno, kaj reči. Samo začni. Bog razume srce. Tudi tisto, kar ostane neizgovorjeno.«

Alexandra Praster