Pred nekaj leti sem se navadila, da ljudem, ki mi vzamejo prednost na cesti ali se mi s svojim avtomobilom približajo tako, da se počutim ogroženo, rečem: »No daj, srček!« Ko sem prej še glasno zavpila »Kakšen bedak pa si!« je bila moja predstava o človeku z vsakim primerom bolj črna. Moj adrenalin je precej narasel. Poleg tega bi lahko naredila to, kar bi rekel moj oče v takem primeru: »Temu moram pošteno oprati glavo!« Odkar me obdajajo srčki, ki se obnašajo originalno, sem bolj vesela, a ne vedno sproščena. Kdaj pa kdaj le s težavo izjavim »srček«. Če je tesno, me čaka termin, v mobilniku nimam shranjene telefonske številke, da bi sporočila svojo zamudo, ali pa se je dan začel z jezo – potem je manjkal samo še tak počasnež pred menoj! Ljudi, ki morajo kaj opraviti in imajo časovno zapolnjen dan in želijo biti učinkoviti, je težko upočasniti. To življenje tako ali tako naredi samo, ali hočejo ali ne. Kako na to reagiramo, je samo vprašanje značaja. Kakor vse kreposti je mogoče tudi potrpežljivost uriti, če lahko srečo spoznamo v počasnejšem poteku.

SPREJETI, KAR JE

Kdor je pacient, potrebuje potrpežljivost. Kdor je bolan, temu ne pomaga nobena naglica. Pacient nam daje razumeti, kaj je mišljeno s potrpežljivostjo. Kdor je bolan, je v stanju, ki si ga ni izbral sam in ga v trenutku ne more spremeniti. Bakterije, virusi, obrabljeni sklepi ali spremenjene celice so prevzele povelje nad telesom ali posameznimi deli. Tarnanje verjetno pomaga duši, a redko je mogoče kaj spremeniti. Vendar ni treba kar tako trpeti tjavendan in samo čakati. Svetujejo, da poiščemo zdravniško pomoč. Včasih mora biti hitro. Pri nekaterih simptomih se lahko kaj »z zaprtimi očmi« hudo konča. Potrpežljivost se začne, če smo pripravljeni sprejeti, kar je. Številni ljudje to zahtevo vidijo kot nepremostljivo oviro. To ni mogoče! Zakaj se to zgodi meni? Kdor se počuti revno in upočasnjeno, išče krivdo in rešitev pri drugih. Kdor lahko sprejme, kar je, ima priložnost, da sprosti svojo moč.

POTRPEŽLJIVOST IMA PASIVNO IN AKTIVNO STRAN

Nekaj opraviti uspešno, delo, tempo, nepotrpežljivost v naši kulturi zelo cenijo. Moramo funkcionirati, sicer nas zamenjajo. Pred številnimi leti sem spoznala učiteljico, ki je dejala z avtističnimi otroki. Pripovedovala mi je, da želi odkriti, kako lahko najde dostop do posameznega otroka: »Poskušam s ključem, ali bo odprl, toda ne, ta ne odpira. Potem poskusim z naslednjim, dokler ne najdem pravega.« To učiteljico sem občudovala zaradi njene potrpežljivosti. Krivde za neuspešno komunikacijo ni iskala pri otroku, ne, povsem tuje ji je bilo, da sploh lahko gre za krivdo. Samo ni še našla poti, kako lahko vzpostavi zvezo z otrokom. Potrpežljivost ima pasivno in aktivno stran. Če en ključ ni ta pravi, je morala ostati mirna, premisliti in sprejeti, da tokrat ni uspelo. Potem je bila lahko spet aktivna.

MARSIKATERO REŠITEV NAJDEMO LEŽE

Podobno je znano o Hildegardi iz Bingna. Bila je neverjetno aktivna ženska. S svojimi knjigami, svojimi samostani, svojimi potovanji je veliko dosegla, česar ženske takrat niso mogle doseči. Vedela je, kar hoče, vendar se ni mogla takoj uveljaviti. V takšnih fazah je zbolela, ležala je v postelji in čakala. Dokler ji ni prišlo na misel, kako lahko reši težavo. Odtlej je bila njena bolniška postelja prazna.

IZ NITKE POTRPEŽLJIVOSTI NAREDITI MOČNO VRV POTRPEŽLJIVOSTI

Pri potrpežljivosti je v središču čakanje. Čas dela zase, tako tudi pravimo. Če kaj ni v naših rokah, je treba čakati, da spet pride v naše roke. Pri čakanju je bolje, da imamo odprto roko, kot pa da naredimo pest. V pest ni mogoče ničesar položiti. Potrpežljivost ne zaman vidijo kot dar Svetega Duha. Kakor vemo, pride nepričakovano, ampak če pride, potrebuje kraj, kjer je sprejet. Če imamo srečo, nam potrpežljivost posreduje naše meje. Ne moremo narediti vsega, doseči, kar bi radi hoteli. Nitka potrpežljivosti, na kateri visimo, če se pojavijo ovire, je včasih tanka. Če nitko prenapnemo, tako da se strga, je odvisno od nas. Dobra novica: lahko treniramo, da iz nje naredimo vrv potrpežljivosti. Za to pa smo morali v vrv zvrteti nitke potrpežljivosti številnih let, torej potrebujemo vaje in izkušnje v čakanju.

POTRPEŽLJIVO DELATI NA SEBI

Nepotrpežljivi ljudje se sklicujejo na svojo pravico, zahtevajo in grozijo: »To želim sedaj takoj, to je moja pravica, tega ne dopuščam! Kaj pa si sploh mislite, ali ne veste, kdo sem jaz?!« To ni notranja krepost, to je bolj precenjevanje samega sebe. Potrpežljivost je notranji mir. Sprva moramo sprejeti to, kar je. Potem je treba čakati in premišljevati, kar lahko spremenimo sami. In naposled moramo sprejeti to, kar se izkaže, in na to reagirati. Na žalost to ne gre tako hitro. Vse filozofije, vere in modre tradicije poznajo to težavo.