Organisation / Organizacija

Nedelja

Zakaj pozitivni razvoj ne doseže vseh?

Slovesno odkritje nove table na koroškem delu Slovenske pisateljske poti - počastili so pesnico z libuškega puela Milko Hartman.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Odkritje spominske plošče (Rihter)

Da bi 11. februarja Milka Hartman praznovala svoj 118. rojstni dan, je v uvodu povedal Niko Kupper, predsednik Društva slovenskih pisateljev v Avstriji, ki je v nedeljo, 9. februarja, skupaj s soprireditelji vabilo v Kulturni dom Pliberk na prireditev ob odkritju nove table na Slovenski pisateljski poti. Tabla predstavlja življenje in delo Milke Hartman, pesnice z Libuškega puala. Hartmann'ce, MoPZ Foltej Hartman in MePZ Podjuna so prepevali pesmi Milke Hartman, Mihaela Hartmann in Sabina Buchwald sta jih recitirali.

Eva-Maria Verhnjak-Pikalo, pranečakinja Milke Hartman, je imela slavnostni govor. Na dveh straneh objavljamo njen govor v skrajšani obliki.

Koroški Slovenci smo zamisel slovenskega kulturnega praznika prevzeli in ga dostojno praznujemo z večjimi in manjšimi proslavami po naših treh, nekoč slovenskih, dolinah. Kultura in identiteta sta si zelo blizu. Močna kulturna dejavnost koroških Slovencev je zagotovo ključna za to, da je identiteta južne Koroške vsaj še ponekod dvojezična in ne že povsem nemška. Asimilacija neustavljivo pustoši po naših krajih, pogoltne vse, kar je slovenskega, podedovanega od naših prednikov, kar je bilo priborjenega z vso muko in vnemo, tudi v smrtni nevarnosti. Ne govorim o slovenščini kot drugem tujem jeziku, ki se v zadnjih nekaj letih razvija izredno pozitivno. Pomembnost slovenščine in večjezičnosti je dosegla enojezično koroško prebivalstvo, prijave k slovenščini iz leta v leto naraščajo. Kontinuiteta pouka slovenščine je v našem okraju dana od otroškega vrtca do konca srednješolskega izobraževanja. Učenci se ponudbe radi poslužujejo in so uspešni v nadaljnjem izobraževanju in poklicih. Slovenščina je postala enakovreden jezik vsem drugim tujim jezikom, ki jih v šolah poučujemo. Slovenščina je samoumevna. Čezmejni kontakti s šolami so v rednem šolskem programu.

V literaturi ima slovenščina končno tisto vrednost, ki ji pritiče. Maja Haderlap je bila za svoj roman Angel pozabe prestižno nagrajena, Peter Handke je za svoje življenjsko delo prejel celo Nobelovo nagrado, naše pesnike in pisatelje berejo, razpravljajo o vsebini. Vsebina zanima! Zgodovinarji objektivno pišejo o slovenstvu na Koroškem. V mnogih dvojezičnih župnijah imamo duhovnike, ki odlično delajo in so najdragocenejši stebri slovenščine. Škofa imamo! – Vse to so razveseljiva dejstva, ki nekaj povejo! Tako imenovani manjšinski jezik je pridobil na ugledu, ne samo na Koroškem, temveč tudi na širši ravni. Zakaj ta povsem pozitivni razvoj ne doseže vseh koroških Slovencev? Zakaj nekateri mislijo, da se morajo skrivati za nemščino? Je to še vedno manjvrednostni kompleks ali brezbrižnost? Mislim, da je drugo. Identiteta mnogih naših krajev je medtem postala nemška, čeprav s še ohranjenimi slovenskimi otočki in močno skupino prebivalcev, ki jim je slovenščina drugi tuji jezik, jezik, ki ga cenijo in ga hočejo znati. Smo na točki, ko bi morali skupaj graditi na spremenjeni identiteti, kar pa ne gre mimo doslednosti v jezikovni uporabi, mimo slišne in vidne slovenščine. Materni govorci smo lahko ponosni na to, kar smo.

Smo na točki, ko bi morali skupaj graditi na spremenjeni identiteti, kar pa ne gre mimo doslednosti v jezikovni uporabi, mimo slišne in vidne slovenščine.

Milka Hartman je prav ta jezikovni problem spoznala že v svoji zgodnji mladosti in ga s šestnajstimi leti izrazila v pesmi. Za njo je bilo nepredstavljivo, da bi slovenščino opustila, obratno, zanjo se je borila na vseh področjih svojih številnih dejavnosti. In bila je uspešna. Že leta 1918 je napisala svojo prvo ohranjeno pesem z naslovom Zakaj bi jaz ne pela, v kateri izvemo, da se je zelo mlada odločila postati pesnica, da bi širila slovenski jezik. Preprosto zgrajena pesem tematsko združuje njene osnovne teme: človeške lastnosti, dom in domovino, slovenščino kot materinščino in globoko vero v dobrega Boga. Milka Hartman je doživela celotno 20. stoletje in dogodke shranila v liriki, melodiji in prozi. Do takrat, ko so se pojavile avtorice Mladja, je bila edina predstavnica slovenske narodne skupnosti na Koroškem, ki je pisala v slovenščini. Z besedo se je borila za pravičnost. Hrepenenje po osebni svobodi in želja utrditi identiteto preproste koroške Slovenke, sta tudi osnovi za ustvarjanje ženske podobe v njeni literaturi. Tudi domačo vas Libuče je zaznamovala na kulturnem in političnem področju in s svojim mnogostranskim delom prispevala h krajevni identiteti. Poleg vzgoje v narodno zavedni družini se je Milka Hartman šolala v Slovenskem Izobraževalnem društvu v Pliberku, kjer je prišla v stik z literaturo in kjer je sodelovala v ženski sekciji. Tam se je učila po izobraževalnih načelih Slomškovega učnega koncepta iz 19. stoletja, ki združuje vero, jezikovno kompetenco in splošno znanje. Izobraževanje za učiteljico gospodinjstva v Ljubljani in Mariboru ji je dalo možnost, da je svoje znanje in ideje posredovala dekletom na gospodinjskih tečajih po dvojezičnih vaseh na Koroškem.

Iz analize učbenikov in priročnikov, ki jih je Milka Hartman uporabljala za pouk, je razvidno, da ni bila seznanjena samo s konservativnim pogledom na ženski svet, temveč se je ukvarjala tudi z modernim, naprednim mišljenjem žensk, z njihovo svobodo in z mogočim združenjem družine in poklica. Milka Hartman koroškim dekletom tega ni posredovala. Vzrok za to je gotovo mogoče najti pri vodilnih predstavnikih koroške slovenske moške družbe prve polovice 20. stoletja. Moderne ideje emancipirane ženske je za dekleta prikrojila tako, da jim je omogočila šolanje in utrdila njihovo samozavest. Nudila jim je osnovno izobrazbo za dom in faro in jim posredovala vse spretnosti, ki so jih potrebovale kot matere in gospodinje. Milka Hartman je svoje načrte mogla uresničiti le zato, ker je kolektivno identiteto postavila nad osebno. Slovenski narodni skupnosti je služila tako, kot so služile dekle svojim gospodarjem. Po drugi strani je bila sama za čas prve polovice 20. stoletja precej napredna, emancipirana slovenska ženska. Bila je izobražena, imela je poklic, ki ga ni opravljala samo na Koroškem, temveč tudi v tujini. Ni se poročila in ni imela otrok. Kulturno in politično se je uveljavila v moškem svetu. Zavzemala se je za družino, mladino in javnost. Pred drugo svetovno vojno in po njej je izobraževala slovenska kmečka dekleta, med vojno se je trudila za predčasno vrnitev svojcev iz taborišč v izgnanstvu.

Po drugi strani je bila sama za čas prve polovice 20. stoletja precej napredna, emancipirana slovenska ženska. Bila je izobražena, imela je poklic, ki ga ni opravljala samo na Koroškem, temveč tudi v tujini.

Po drugi svetovni vojni se je kot ženska močno izpostavila v politiki. Sodelovala je v Antifašistični fronti žena. Leben navaja, da je leta 1947, ko je kampanja za priključitev k Jugoslaviji na Koroškem dosegla vrhunec, kot predstavnica žensk z delegacijo odpotovala na Dunaj, da bi pri jugoslovanskem veleposlaniku terjala priključitev Koroške k Jugoslaviji. Zastavljenega cilja ni dosegla, zato se je vključila v delo Narodnega sveta koroških Slovencev in Krščanske kulturne zveze, kjer je lahko nadaljevala s svojim političnim in kulturnim prizadevanjem. Leta 1953 si je na deželnozborskih volitvah prizadevala za krščanskodemokratsko stranko.

Na koroških tleh je Milka Hartman uspela z doslednostjo, in sicer v svoji dvojni minoreti – kot ženska v družbi, kjer je vladala moška inteligenca, in kot pripadnica manjšinskega naroda. Pesem o svojem delu, o delu kulture, je napisala med letoma 1977/78. Gre za klic bratu v želji po skupnem udejstvovanju na kulturnem področju, povezanem s koroškimi Slovenci. Brat je lahko metafora za slovensko narodno skupnost ali za brata Folteja Hartmana, znanega in zaslužnega pevovodja, ki je sinonim slovenske pete pesmi in kulture. V pesmi postavi kulturo in identiteto na visoko raven, saj predstavljata pogoj za obstoj in razvoj vsake etnične skupine. Posebno izrazno moč vidim v verzu: »Pojdimo orat, slovensko besedo sejat.« Samoumevno naj bo, da orjemo in sejemo naprej, morda druge sadike, a s čim močnejšimi koreninami.